Program usposabljanja za tolmača za gluhoslepe in specialista za delo z gluhoslepimi je od 1. januarja letos umeščen v register kvalifikacij SOK (Slovensko ogrodje kvalifikacij) pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Usposabljanjebo izvajalo Združenje gluhoslepih Slovenije DLAN, udeleženci pa bodo po koncu izobraževanja prejeli uradna potrdila o pridobitvi dodatne kvalifikacije. Več o tem, kako bo potekalo usposabljanje, kdo vse se bo lahko vključil vanj in koliko tolmačev in sprecialistov za gluhoslepe potrebujemo v Sloveniji, v pogovoru z dr. Simono Gerenčer Pegan iz Društva gluhoslepih Slovenije DLAN.
Kako bo potekalo usposabljanje? Sporazumevanje, tolmačenje in delo z gluhoslepimi je namreč izjemno kompleksno.
Usposabljanje za tolmače za gluhoslepe in specialiste za delo z gluhoslepimi bo izvajalo Združenje gluhoslepih Slovenije DLAN, ki je samostojna in neodvisna, strokovna invalidska organizacija s statusom reprezentativnosti za osebe z gluhoslepoto. Ponosni smo, da je program usposabljanja usklajen na evropski ravni. Izvajalci imajo bogate reference iz področja tolmačenja in dela s to ranljivo skupino oziroma iz področja, ki ga v programu usposabljanja pokrivajo. Doslej v Sloveniji ni bilo možnosti formalnega usposabljanja za tolmačenje in delo z gluhoslepimi, zato sem se tudi sama pred leti usposabljala v tujini. Združenje DLAN že vrsto let izvaja številna usposabljanja prostovoljcev za delo z gluhoslepimi, kar pa ne zadošča za pokrivanje potreb in kakovostnega dela z ljudmi z gluhoslepoto. Ti potrebujejo zares kakovostne tolmače in specialiste za delo z njimi. Kandidati, ki želijo opravljati to delo, morajo med drugim izkazati osebno afiniteto do tega dela. Glede na razvoj področja gluhoslepote in zaradi čedalje večjih potreb po stalnem strokovnem delu in razvoju jezika gluhoslepih ter tolmačenju v prilagojene načine sporazumevanja, se pojavlja velika potreba po usposabljanju kandidatov za tovrstno delo, ki nikakor ne sme in ne more več temeljiti zgolj na prostovoljstvu. Naj še dodam, da bo usposabljanje kandidatov bo potekalo po modulih. Vključevalo bo tudi neposredno praktično delo z ljudmi z gluhoslepoto. Namen je usposobiti posameznike, ki bodo to delo izvajali kakovostno, kompleksno in strokovno.
Gre torej za dve ločeni kvalifikaciji, za tolmača in za specialist za delo z gluhoslepimi, ali obe kvalifikaciji pridobi ista oseba?
Kandidat, ki zadosti vsem pogojem za pridobitev kvalifikacije, pridobi kar obe. Postane torej tolmač za gluhoslepe in specialist za delo z gluhoslepimi. Obe zadevi sta zelo prepleteni med seboj in ju je pri delu z ljudmi z gluhoslepoto težko ločevati. Tolmač mora znati delati z gluhoslepimi in obratno. Nemogoče je pričakovati kakovostno tolmačenje brez razumevanja kompleksnosti gluhoslepote, znanja in uporabe intersekcionalnega pristopa in dela, poznavanja zagovorništva, prepoznavanja in ustreznega odziva na stiske ipd. Prav tako pa ne moremo pričakovati, da bo posameznik lahko uspešno delal z gluhoslepim, če ne pozna jezika in načinov sporazumevanja, ki ga uporabljajo ljudje z gluhoslepoto.
Kdo se lahko prijavi za usposabljanje? Katere pogoje mora izpolnjevati?
Pogoji, ki jih mora kandidat izpolnjevati za vključitev v program usposabljanja so najmanj visokošolska strokovna izobrazba ali visokošolska univerzitetna izobrazba ali najmanj višja strokovna izobrazba , najmanj 3 leta delovnih izkušenj na področju dela z gluhoslepimi, o čemer morajo kandidati priložiti referenčno pismo delodajalca, iz katerega so razvidne osebnostne afinitete do dela z ljudmi iz ranljive skupine in osnovno znanje slovenskega znakovnega jezika. Poleg dokazila o nekaznovanosti, so potrebna tudi pisna priporočila najmanj treh gluhoslepih.
Med pogoji so tudi osebnostne afinitete do dela z gluhoslepimi. Kako boste to preverili?
Pogoji, ki jih mora kandidat izpolnjevati za vpis v program usposabljanja, so zastavljeni tako, da se lahko prijavijo le tisti, ki imajo že izkušnje dela z gluhoslepimi in priporočila najmanj treh gluhoslepih. Pomembno je namreč, da se za opravljanje tega dela odločijo ljudje, ki imajo resen namen kakovostno opravljati storitve v dobro ljudi z gluhoslepoto. Namreč vsak, ki si želi delati z ljudmi z gluhoslepoto ima to priložnost, vendar na začetku kot prostovoljec. V času opravljanja prostovoljnega dela tako lahko spozna ali ga delo na tem področju zares veseli in to zmore.
Če prav razumem, bo usposabljanje dokaj zahtevno. Kako dolgo bo trajalo? In na kakšen način boste preverili usvojeno znanje?
Za to, da kandidat pridobi kvalifikacijo, mora obiskovati vsaj 90 odstotkov predavanj in vaj, uspešno mora opraviti pisno in ustno preverjanje, praktično preverjanje, uspešno izvesti storitev z osebo z gluhoslepoto, opraviti seminarsko nalogo in zagovor ter vse obveznosti, določene s programom in z učnimi načrti posameznih modulov oziroma predmetov. Program traja 3 leta, kandidat pa v navedenem obdobju lahko usvoji potrebno kompleksno znanje tolmačenja in dela z ljudmi z gluhoslepoto. V samem procesu usposabljanja bo tudi veliko praktičnega dela, torej dela z ljudmi z gluhoslepoto. Uporabniki so tisti, ki bodo posredovali tudi povratne informacije in s skupnim sodelovanjem bomo lahko pripeljali kandidate do kvalifikacije ter tako pridobili kakovostne tolmače za gluhoslepe in specialiste za delo z gluhoslepimi.
Vloga tolmača znakovnega jezika za gluhe ni enaka vlogi tolmača za gluhoslepe. V čem se razlikujeta?
Tolmač znakovnega jezika za gluhe pride na dogovorjeno mesto, ob dogovorjenem času in prevede sporočilo iz govornega jezika v znakovni jezik in obratno. Posamezen tolmač za znakovni jezik lahko prevaja tudi stotim gluhim in vsi prisotni bodo lahko sporočilo razumeli, če le uporabljajo znakovni jezik. Vloga tolmača za gluhoslepe pa je povsem drugačna. Tolmač za gluhoslepe lahko prevaja zgolj eni osebi z gluhoslepoto. Pri delu in tolmačenju se vedno preseže osebni prostor. Najprej mora tolmač zagotoviti, da oseba z gluhoslepoto pride od domače kuhinjske mize do kraja, kjer bo potekalo tolmačenje. To pomeni, da tolmač poskrbi za varno spremljanje iz točke A, običajno je to od doma, v točko B, torej kraj tolmačenja. Na poti poskrbi za prenos vseh avditivnih in vizualnih informacij v njemu razumljivem načinu sporazumevanja. Običajno to poteka v kombinaciji z različnimi načini sporazumevanja, ki jih posameznik z gluhoslepoto uporablja. Vsekakor ob upoštevanju optimalnega izkoristka posameznikovih ostankov enega in drugega čutila ter njegovih zmožnosti in sposobnosti. Na kraju tolmačenja tolmač poskrbi za to, da posameznik z gluhoslepoto lahko vzpostavi stik s sogovornikom in se mu predstavi. Poleg prenosa vseh avditivnih in vizualnih informacij v pogovoru je potrebna pomoč gluhoslepemu pri vseh nadaljnjih aktivnostih, npr. pri iskanju papirjev, ki jih ima s seboj. Pri tem, da tolmač pomaga gluhoslepemu položiti njegov prst na mesto, kjer se oseba z gluhoslepoto podpiše, pomaga mu, da se usede na stol, ki je njemu namenjen, po potrebi ga pospremi v sanitarije ipd. Vseskozi je ob njem in mu prevaja vse avditivne in vizualne informacije. Po opravljenem pogovoru tolmač poskrbi, da oseba z gluhoslepoto varno prispe iz točke B v točko A, torej v domače varno zavetje. Tolmač za gluhoslepe mora tako poleg številnih načinov sporazumevanja, v Združenju DLAN govorimo o 17 načinih sporazumevanja, poznati še načine spremljanja, dobro poznati osebo z gluhoslepoto, da lahko v največji meri prenese informacije, ki jih uporabnik z gluhoslepoto želi sporočiti in upoštevati tisti način sporazumevanja, ki ga uporabnik najbolj razume. Poleg vsega navedenega je tolmač in specialist za delo z gluhoslepimi tisti, ki mora znati prepoznati situacije, v katerih je treba osebi z gluhoslepoto nuditi strokovno pomoč in skupaj z uporabnikom poiskati najbolj ustrezno pomoč. Tudi pri vsem tem je tolmač za gluhoslepoto oziroma specialist za delo z gluhoslepimi v pomoč in podporo posamezniku z gluhoslepoto. Za uspešno kakovostno delo se mora med osebo in tolmačem oziroma specialistom za delo z gluhoslepimi razviti zaupanje, ki ga nenehno spremljata spoštovanje in etičnost. Pri tolmačenju in delu z ljudmi z gluhoslepoto nenehno potrebujemo povratne informacije o tem, ali je oseba pravilno razumela sporočilo. Vsled tega je treba nenehno preverjati razumljeno, kar pomeni, da oseba z gluhoslepoto za nami ponovi to, kar je razumela. Tako se sproti prepričamo ali nas pravilno razume. Pomembno je tudi, da večkrat povzamemo bistvo našega sporočila oziroma le-to večkrat ponovimo, morebiti preverimo z zastavljenimi podvprašanji. Seveda je naše ravnanje odvisno od posameznika, od njegovih zmožnosti oziroma sposobnosti, od tega koliko ga poznamo in kako skladna sva v sporazumevanju.
Omenili ste, da tolmačenje gluhoslepi osebi temelji na dotikih. Gre torej za vstopanje v osebni prostor. Kako boste na usposabljanju kandidate pripravili na to?
Le individualno delo z ljudmi z gluhoslepoto je lahko uspešno. Pri tem je pa neizogibno, da sogovornik vstopi v osebni prostor osebe z gluhoslepoto. Tudi pri usposabljanju prostovoljcev kandidatom že na začetku predstavimo taktilne pristope in s tem vstop v osebni prostor posameznika. Pomembno je, da se to s posameznikom z gluhoslepoto zgodi v varnem okolju. Nekateri kandidati za prostovoljno delo izrazijo skrb glede tega in na začetku povedo, da ne zmorejo. Nekateri pa slednje sprejmejo kot izziv, s katerim se ob ustrezni strokovni podpori lahko uspešno spopadejo. Delo z ljudmi z gluhoslepoto je uspešno le, če delamo s srcem. Če smo odprti za njihovo dojemanje in razumevanje sveta, za dajanje številnih spodbud in motivacij, za skupno reševanje številnih odprtih vprašanj in izzivov, s katerimi se vsakodnevno srečujejo.
Žal je malo pogumnih ljudi, ki si upajo prevzeti odgovornost in sprejeti delo z gluhoslepim posameznikom, ste opozorili pred časom. Je odziv kandidatov za usposabljanje dovolj velik in kdaj boste organizirali prvo?
Pričakujemo, da bo število kandidatov zadovoljivo. Prvo usposabljanje načrtujemo že v tem letu. Pred tem seveda potrebujemo poslovne prostore, v katerih bo Združenje DLAN lahko nemoteno in kakovostno izvajalo socialnovarstvene programe. Iz trenutnih poslovnih prostorov se moramo izseliti čimprej. Ustrezni poslovni prostori bodo zagotovo veliko prispevali k temu, da se bo lahko nadaljevalo poslanstvo Združenja in med drugim izvajalo kakovostno usposabljanje za tolmače za gluhoslepe in specialiste za delo z gluhoslepimi. Tako bo Slovenija pridobila prve formalno usposobljene za tolmače za gluhoslepe, ki bodo kakovostno in strokovno opravljali svoje delo v dobro te ranljive populacije.
V Sloveniji je registriranih 51 tolmačev slovenskega znakovnega jezika, ki so vpisani v registru ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti na listi tolmačev slovenskega znakovnega jezika, nimamo pa še nobenega usposobljenega tolmača za gluhoslepe osebe. Kaj je po vašem mnenju vzrok za to?
Sama sem opravila izobraževanje za tolmača za gluhoslepe v tujini in na neformalni ravni že več let usposabljam ljudi za tolmačenje in delo z gluhoslepimi. Danes je v Združenju gluhoslepih Slovenije DLAN zaposlenih deset ljudi, ki dnevno tolmačijo gluhoslepim in delajo z osebami z gluhoslepoto. Čeprav se ne morejo pohvaliti s formalno pridobljeno kvalifikacijo tolmača za gluhoslepe, so nekateri že uspešno opravili preverjanje usposobljenosti za strokovne sodelavce po Katalogu znanja za delo v posebnih socialnih programih za osebe z gluhoslepoto pri Socialni zbornici Slovenije, ki je precejšnja podlaga za nadaljevanje usposabljanja za tolmača za gluhoslepe in specialista za delo z gluhoslepimi. Ljudje z gluhoslepoto so prvo pravico po slovenski zakonodaji dobili šele konec leta 2014, in sicer s Pravilnikom o tehničnih pripomočkih in prilagoditvi vozila. Utiranje poti za temeljne človekove pravice ljudi z gluhoslepoto, med katere sodi tudi pravica do jezika, ki je temeljna človekova pravica po Ustavi RS, je zelo naporna in zamudna. Z nerazumevanjem področja gluhoslepote in podajanje številnih zavajajočih informacij s strani samooklicanih strokovnjakov ter njihovega programa v treh alinejah se situacija še poslabša, kar pa dan za dnem trpijo ljudje, ki jih je življenje že prikrajšalo tako za vid kot tudi sluh. Prav zaradi tega vedno znova in znova pozivam odločevalce moči, da prisluhnejo stroki, ki vsakodnevno rešuje številne situacije v življenju ljudi z gluhoslepoto ter njihova življenja.
Koliko tolmačev in specialistov za delo z gluhoslepimi potrebujemo v Sloveniji?
O natančnem številu tolmačev in specialistov težko govorimo, vendar se zavedamo, da se bo njihovo število povečevalo v skladu z zaznanimi potrebami. Ob tem velja izpostaviti še upoštevanje potreb ljudi s starostno gluhoslepoto. Slednji so v Sloveniji še vedno zelo spregledani, zato pa mnogi živijo z velikimi bremeni in vase zaprti. Nekateri nase opozorijo z razmišljanji o samomoru, nekateri celo s poskusi samomora. Z gotovostjo je to jasno sporočilo, da je treba ljudi s starostno gluhoslepoto jemati skrajno resno in ljudem omogočiti kakovostne storitve tolmačenja in dela, ki so strokovna in prilagojena posamezniku z gluhoslepoto.
In še za konec, problematika gluhoslepih obstaja že vrsto generacij. So njihovi problemi v naši družbi še vedno prezrti?
Z ustanovitvijo Združenja (prej Društva) gluhoslepih Slovenije DLAN smo odprli, ubesedili in rešili marsikatero nerešljivo situacijo gluhoslepih. Pravzaprav smo z ustanovitvijo Združenja na zemljevid prebivalcev Slovenije zarisali obstoj ljudi z gluhoslepoto. Mnogim gluhoslepim smo bistveno izboljšali kakovost življenja in jim ne glede na starost omogočili, da jih lahko vidimo kot velike junake in mojstre. Uspeli smo njihove pravice vključiti v zadnjih nekaj sprejetih zakonov. To je izjemno pohvalno in vzpodbudno, kar nam daje še več zagona in elana. Tako med drugim tudi sprejeta Novela Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, ki vključuje pravice otrok z gluhoslepoto. Verjamem, da lahko tesno sodelovanje med odločevalci moči in stroko korenito spremeni življenje gluhoslepih. Potrebe ljudi z gluhoslepoto so še vedno nezadovoljene, marsikdaj prezrte, njihovi v nebo vpijoči klici pa neuslišani. Pred velikonočnimi prazniki so me nekateri gluhoslepi pospremili z besedami: »Če nam država noče pomagati, naj dovoli evtanazijo«. To je zelo resno opozorilo, ki ga je treba upoštevati in vse sile usmeriti v to, da bi s skupnimi močmi lahko čimbolj izboljšali kakovost življenja vseh ljudi z gluhoslepoto. Ob tem je seveda treba upoštevati, da je krepitev moči posameznika z gluhoslepoto proces, ki se ne more zgoditi čez noč. Kar pomeni, da je treba razumeti kompleksnost gluhoslepote, zahtevnost in proces dela z osebo gluhoslepoto. Človek, ki je leta in leta teptan, zaničevan, prepoznan kot nesposoben, njegove misli in besede nerazumljene, ideje in dejanja neodobrena, nedvomno potrebuje čas, da spozna, verjame in zaupa, da je tokrat lahko tudi drugače. Da je lahko sprejet in spoštovan kot človek ter nenazadnje razumljen v vsej svoji veličini.
Vesna Pfeiffer