Andreja Bednjički je certificirana nadzornica za varnost na otroških igriščih in igralih, zato razmere na slovenskih igriščih za otroke dobro pozna. Večkrat je že opozorila, da bi ob načrtovanju igralne opreme in igrišč morali misliti tudi na invalidne otroke, ki pogosto ostajajo prezrti. V Sloveniji so namreč otroška igrišča, ki bi omogočala inkluzijo otrok s posebnimi potrebami, bolj izjema kot pravilo. Pa čeprav je igra za otrokov razvoj tako pomembna, da je pravica do igre zapisana celo v Konvenciji o otrokovih pravicah.
Zakaj so otroci z invalidnostjo v Sloveniji vsaj kar zadeva igrišč prikrajšani pri igranju in vključevanju v družbo? So po vašem mnenju vzroki predvsem finančne narave, vse te prilagoditve namreč precej stanejo? In kaj bi morda pri tem morala narediti država?
Prav gotovo je vzrok prevelik finančni vložek za ureditev novega igrišča oziroma preureditev obstoječega. Igrala, ki so prilagojena različnim motoričnim zahtevam in omejitvam teh otrok, so draga. K temu pa je potrebno še dodati tudi ustrezno varnostno podlago, da omogočiš dostop tudi osebam na invalidskih vozičkih. Zanje niso primerne sipke varnostne podlage. Na nacionalnem nivoju je Slovenija, tako kot vse preostale države članice EU, sprejela tehnično poročilo, katero govori o smernicah ureditve igrišč vsem otrokom. Poročilo zajema nenadzorovana otroška igrišča s prostim dostopom, namen tega dokumenta pa je v širokem obsegu uporabnikom omogočiti dostop do igrišč in samostojno uporabo opreme brez pomoči drugih. To tehnično poročilo se uporablja skupaj s standardom EN 1176 ter zagotavlja smernice za ljudi, ki sodelujejo pri pripravi specifikacij, zagotavljanju storitev in upravljanju igrišč. Namen tehničnega poročila je prispevati k ustvarjanju prostorov, ki bodo spodbujali priložnosti, da se otroci z različnimi sposobnostmi vključijo v nenadzorovano igro z ustreznimi stopnjami izzivov in tveganj. Medtem, ko standard EN 1176 (vsi deli) zajema le varnostne zahteve za igralno opremo in igralne površine. Pri razvoju tehničnega poročila TR 16467, se je pokazalo, da je potrebno pri uporabi pojma »igra za vse« vključiti širši kontekst, ki ne bi zajemal le neposrednega igralnega prostora, ampak tudi zagotoviti informacije o širšem okolju ter drugih vprašanjih v zvezi z dostopom in prostorom. Upoštevanje standardov za ureditev otroških igrišč ni obveza, z izjemo otroških igrišč, ki so del vrtcev, ampak gre zgolj za smernice, kako zagotavljati ustrezno varnost. V primeru, da na igrišču pride do poškodbe in se specifičen primer rešuje preko sodnih postopkov, pa se za ugotavljanje skladnosti vzame tehnična praksa, in to pomeni upoštevanje standardov. Država bi lahko sama na nacionalnem nivoju celostno uredila situacijo otroških igrišč, a ni pravega interesa. Ne more pa zahtevati, da lastniki igrišč omogočajo dostop vsem otrokom. To je individualna odločitev lastnika. Bi pa verjetno pospešilo odločitev, če bi lastniki prejeli s strani države kakšne finančne spodbude.
Katere pogoje mora otroško igrišče izpolnjevati, da je dostopno invalidom?
Podrobno v tehnične zahteve ureditve igrišča se ne bi spuščala. Bi pa omenila samo to, da mora biti samo igralo narejeno tako, da ne predstavlja tveganj za uporabnika in mora biti ustrezno postavljeno. Ne smemo pa pozabiti, da je potrebno urediti še ustrezno varnostno podlago. Glede na to, da sem pogodbeni partner TÜV Austria, lahko povem, da naši postopki certificiranja igral potekajo po akreditiranem postopku, kar pomeni, da je certificiranje teh igral kompleksen proces, da se ugotovi skladnost in varnost posameznega igrala. In to je tudi eden od vzrokov, zakaj so takšna igrala dražja.
V čem se varnostne zahteve za igrišča otrok brez invalidnosti razlikujejo od tistih, ki so namenjena invalidnim otrokom?
Kot sem že omenila, v obeh primerih je potrebno upoštevati tehnične varnostne zahteve standarda EN 1176 (vsi deli). Konstrukcijsko pa imajo igrala za invalidne osebe prilagojene posamezne dele njihovim potrebam in omejitvam.
Je mogoče vsa igrala prilagoditi otrokom z invalidnostjo?
Ne. In tudi ni namen, da se vsa igrala prilagajajo. Otroci imajo različne potrebe pri odkrivanju svojih sposobnosti. Je pa priporočljivo, da so igrišča vsem otrokom enako dostopna, kajti na ta način otrokom omogočamo doživeti polno otroštvo in seveda razvijanje socialne integracije.
Imajo slovenski proizvajalci igral dovolj znanja za to?
Tehnični standard EN 1176 (z vsemi deli) za varna otroška igrala v Sloveniji velja že 20 let in po vsem tem času sem še vedno sama presenečena, ko na igriščih opazim igrala, ki ne ustrezajo tehničnim zahtevam. Posledično lahko ugotovim, da je razumevanje zahtev na prenizki stopnji.
Je sploh mogoče igralne prostore in opremo oblikovati tako, da so dostopni vsem otrokom različnih sposobnosti?
Seveda je mogoče, a je za to potrebno najprej dobro razumeti igro, prostor, potrebe ali omejitve otrok in šele na koncu tehnične varnostne zahteve. Slednje je namreč premalo, da bi lahko kreirali igrala in igralne prostore tako, da so na eni strani privlačna za otroke, na drugi strani pa varnostno ustrezna.
Slišati je, da tisti, ki imajo prilagojena igrala, ta zaklepajo. Zakaj, po vašem mnenju?
Popolnoma jih razumem. Ko se odločijo za takšna igrala, je to vsekakor povezano z večjim finančnim vložkom. Zato se lastniki zavedajo, da so v primeru vandalizma, popravila takšnih igral tudi dražja. Seveda to ni pravilen pristop, je pa najenostavnejši za lastnika. Vse več se govori o nizki stopnji morale in etike ljudi, tako odraslih kot tudi otrok. To je širši problem, ki se ga ne da tako enostavno rešiti. Gre za prevzgojo ljudi. Seveda to ni nemogoče, vendar je takšno ozaveščanje in vzgajanje ljudi dolgotrajen postopek, na katerem bi bilo vsekakor potrebno delati več. Vse skupaj pa se začne z vzgojo doma in doslednostjo staršev. Veste, preveč poudarka dajemo pravicam, pogovarjajmo se rajši o odgovornostih. O svojih pravicah vedo že otroci v vrtcu veliko, kaj pa o odgovornostih. Posvetimo se rajši temu. Ko bomo začeli vzgajati otroke tudi glede njihovih odgovornosti, se bodo ponovno vzpostavila ravnovesja, ki so potrebna za dvig morale in etike. To je prav gotovo tudi ena od rešitev proti zaklepanju igral za otroke s posebnimi potrebami.
Kako jez igrali za invalidne otrokedrugod po svetu? Bi lahko izpostavili kakšno državo, ki ima to področje dobro urejeno?
Seveda so primeri dobre prakse, a je to povezano z njihovo nacionalno mentaliteto. V tem vsekakor izstopajo skandinavske države ter Islandija. Ne smem pa izpustiti tudi vzornih držav kot so Avstrija, Nemčija, Švica.
Vesna Pfeiffer
