14. novembra leta 2002 je slovenska gluha skupnost po desetletjih prizadevanj dočakala uveljavitev Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika (ZUSZJ), ki je 'kretnjo' prvič priznal kot uradni jezik in znakovni jezik pravno izenačil z večinskim, slovenskim jezikom. Gluha oseba ima po tem zakonu pravico uporabljati znakovni jezik v postopkih pred državnimi organi, organi lokalne samouprave, izvajalci javnih pooblastil oziroma izvajalci javne službe. Od leta 2014 je 14. November Dan slovenskega znakovnega jezika. Svoje spomine na sprejemanje zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika je direktorica Zavoda Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezikJasna Bauman strnila takole.
Pisalo se je leto 1996, ko sem se zaposlila na Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije. Prva zadolžitev, ki sem jo dobila s strani takratnega sekretarja, je bila priprava projekta pravica gluhih do tolmača. Do takrat sem bila zaposlena v invalidskem podjetju Učne delavnice (kasneje Podjetje DAN d.o.o.), v katerem je bilo zaposlenih več kot 40% gluhih oseb. V takratnem podjetju je bilo samoumevno, da smo vse sestanke, skupinske dogodke in individualne pogovore tolmačili v znakovni jezik, zato sem bila zelo presenečena, da ta pravica ni zakonsko urejena. Nekaj časa sem tavala v temi, saj sploh nisem vedela, kje naj začnem, na kaj naj se oprem, saj v slovenskem prostoru ni bilo podobnega predpisa ali vsebine, na katero bi se lahko oprla in utemeljevala pravico gluhih do tolmača. Tudi razmišljanja nekaterih mojih kolegov, s katerimi sem seveda diskutirala o tej tematiki, mi niso bila v pomoč, saj je njihovo razmišljanje bilo: Zakaj pa rabijo tolmača, saj so pismeni, razumejo slovensko, pa naj si pišejo! Delno sem se s tem kar morala strinjati, a se vseeno nisem zadovoljila, saj si nisem mogla predstavljati, da bi celotni potek sestanka, na katerem so bile prisotne tudi gluhe osebe, pisali.
Šla sem naprej
Obrnila sem se na Svetovno zvezo gluhih, Evropsko zvezo gluhih v upanju, da razpolagajo s podatki, kako je pravica do tolmača urejena v drugih državah. Žal sem bila zelo razočarana nad njihovim odzivom, saj s temi podatki niso razpolagali in so me napotili, da naj pišem posameznim nacionalnim zvezam gluhih. No, pa sem. Spet sem doživela razočaranje, saj so nekatere nacionalne zveze bile pripravljene deliti svoje izkušnje, druge pa ne. Zavedela sem se, da tako ne bom prišla nikamor, zato sem začela razmišljati širše. Zakopala sem se v arhive, prebrskala marsikateri zakon, vzela Ustavo RS v roke, preštudirala Splošno deklaracijo o temeljnih človekovih pravicah in svoboščinah. Vse bolj in bolj mi je v ospredje odzvanjal 62. člen Ustave RS, ki govori o pravici do rabe svojega jezika. Naletela sem na Resolucijo o znakovnih jezikih, ki jo je Evropski parlament sprejel že leta 1988 in sem bila kar malo žalostna, da je nihče od kolegov ni omenjal.
Takrat se mi je posvetilo
Saj res, izhodišče je napačno, ne gre za pravico do tolmača, ampak pravico do rabe svojega jezika, kar je ustavna kategorija. Priznam, da sem se počutila zmagoslavno in suvereno, saj sem se zavedala, da mi bo pri utemeljevanju temeljne človekove pravice do rabe svojega jezika, težko kdo oporekal. Mogoče bo kdo danes pomislil, saj to pa res ni nič takšnega, a takratno družbeno okolje ni poznalo termina znakovni jezik, kaj šele, da bi kdorkoli razmišljal o tem, da gluhi imajo svoj jezik. In smo začeli. Prva dilema je bila, kako naj predpis poimenujemo, kajti gluha skupnost je zagovarjala pravico do tolmača. Ali naj bo to naziv predpisa? Ne, to je preozko, moramo gledati širše. In spet v ospredje stopi 62. člen Ustave RS. Kaj že pravi člen? Vsakdo ima pravico do rabe svojega jezika. Jasno, pravica do rabe znakovnega jezika mora biti omenjena v naslovu zakona. In tako se zakon danes imenuje, Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika. Ko smo strli ta oreh, smo pričeli s pisanjem osnutka zakona. Enega, drugega, tretjega. Pri pisanju osnutkov zakona so mi bile v veliko oporo takratne strokovne delavke MDDSZ, s katerimi sem ure in ure razpravljala o osnutku, iskale rešitve, oblikovale člene, se spraševale, a če bo tako zapisano, bodo vsi razumeli, bodo vedeli, kaj to pomeni. Na tem mestu se jim želim zahvaliti, predvsem zato, ker k oblikovanju zakona niso pristopile kot »dolgočasne birokratke«, ampak predvsem zato, ker jih je vodila srčnost in naklonjenost urediti področje v skladu z najvišjimi civilizacijskimi normami.
Kaj pa mi, a ni že čas, da postanemo tolmači profesionalni delavci
Ko sem že mislila, da smo proti koncu, se pojavijo tolmači in tolmačice z vprašanjem, kaj pa mi, a ni že čas, da postanemo tolmači profesionalni delavci, ne pa da se za tolmače deklarirajo osebe, ki poznajo mogoče pet znakov? Nov razmislek: pravica do rabe svojega jezika bo zapisana brez omejitve na vseh področjih življenja in dela gluhih. Kdo jo bo pa izvajal? Torej, potrebno je opredeliti izvajalce te pravice, pogoje, ki jih morajo izpolnjevati, kar je prvi korak k profesionalizaciji našega poklica. In ja, danes nismo več kretalci, spremljevalci, pomočniki, osebni asistenti gluhim, ampak imamo svoj poklic, na katerega smo lahko ponosni. Smo tolmači slovenskega znakovnega jezika. Naslednje področje, katerega je bilo potrebno definirati, je bilo področje financiranja. Tako kot vsi pričakujejo plačilo za svoje delo, smo tudi mi želeli, da se nas spoštuje in plača za opravljeno delo, ne pa da se od nas pričakuje, da moramo pomagati gluhim brezplačno, da si lahko štejemo v čast, da smo prisotni na različnih dogodkih in naj bomo veseli, če smo na dogodkih deležni brezplačnega kosila. Tudi to smo presegli.
Organizirala sem okroglo mizo
Z zapisanim osnutkom sem bila zadovoljna, a vseeno sem želela pridobiti mnenje od gluhe skupnosti in strokovnih delavcev, ki so delali na področju gluhih. Organizirala sem okroglo mizo s predstavnicami MDDSZ, ki so se vabilu prijazno odzvale, udeležencem posredovala osnutek zakona, ki je bil takrat objavljen v glasilu DZ, Poročevalcu. Prosila sem jih za mnenje, da ne bi katero področje izpustili ali pa da bi pravice omejevali. S strani nekaterih sem doživela hladen tuš in očitek, da zakon gluhim osebam nič ne prinaša, da je to zakon samo za tolmače, da so kopije osnutka slabe in neberljive, da od tega zakona ne bo nič in da bodo pisali poslancem, naj takšen zakon ne sprejmejo. Same pavšalne ocene, brez konkretnih pripomb. Razočaranje na celi črti. Imela sem srečo, da sem takrat sodelovala s kolegicama in kolegom, ki so mi že pri snovanju zakona veliko pomagali ter sem jih prosila, če ga še enkrat preberejo in podajo svoje mnenje.
Hvaležna za njihove dragocene napotke
Še danes sem jim hvaležna za njihove dragocene napotke, mnenja, podporo, saj bi verjetno drugače puško vrgla v koruzo. Osnutek zakona je bil spisan in potem je sledila 6 letna doba čakanja, da je bil zakon poslan v parlamentarno proceduro. Sledilo je obiskovanje parlamentarnih strank, iskanje podpore za sprejem zakona. In prva obravnava zakona. S kolegico sva takrat prisostvovali na galeriji DZ ob prvem branju in ko sva poslušali njihova mnenja, kaj vse je bilo že narejenega, sva si rekli: Res smo veliko naredili. Sledilo je drugo in tretje branje. Že pri drugem branju, se je zataknilo, saj je Vlada RS zahtevala, da se Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik organizira kot samostojna pravna oseba, kajti do takrat smo delovali kot resor tolmačev v okviru Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije. Tudi to stopničko smo premagali in se registrirali kot zavod, katerega je ustanovila zveza, kar je bilo najbolj smiselno, a nam nekateri še danes to očitajo in nas ne dojemajo kot del gluhe sfere, saj zapisana pravica do rabe svojega jezika brez tolmačev, je pravica le na papirju.
In zgodil se je 14. november 2002
Zakon je bil soglasno sprejet. Kaj sedaj, kako ga spraviti v življenje? Noben zakon sam od sebe ne zaživi, če ga ne približamo osebam, katerim je namenjen. Tako smo organizirali okrogle mize v vseh društvih gluhih in naglušnih ob veliki pripravljenosti strokovne delavke na MDDSZ, ki je neumorno pojasnjevala določila zakona. Vsa leta organizirali posvete, na katerih smo tako uporabnikom, tolmačem kot javnim institucijam pojasnjevali zakon, njihove pravice, dolžnosti, saj smo, predvsem s strani nekaterih javnih institucij in javnih uslužbencev, ki so določeni kot financerji, doživljali napade v smislu, da oni tolmača ne potrebujejo, da ga niso naročili, da se z gluhimi sporazumevajo pisno, da tega že ne bodo plačali iz svojega žepa. Tudi s strani gluhih smo doživljali očitke češ, da jim zakon daje pravico do tolmača le 30 oz. 100 ur letno, kar se je izkazalo za napačno interpretacijo zakona. Še in še bi lahko naštevala, kakšnih očitkov smo bili deležni.
Če se ozrem nazaj, kaj lahko sklenem?
Vsak zakon, naj bo še tako dober, je lahko še boljši. A lahko smo nanj ponosni, saj uresničuje ustavno pravico gluhim osebam – pravico do rabe svojega jezika neomejeno na področju javne sfere, profesionalizira poklic tolmača, določa financerje. Če se primerjamo z drugimi državami, ki so sprejele podoben zakon, naš določa vse komponente potrebne za izvajanje pravice do rabe svojega jezika in z veliko truda in napora ter podpore posameznikov/posameznic, (namenoma jih ne imenujem, saj bi gotovo koga spustila, a upam, da se prepoznajo) približali uporabnikom in slišeči javnosti. Ali smo lahko z doseženim zadovoljni? Smo in nismo. Če na nekaterih področjih ni več težav in je samo po sebi umevno, da gluhe osebe urejajo svoje zadeve ob prisotnosti tolmača in se nihče več ne sprašuje, zakaj smo prišli, je eno področje, ki v vseh teh letih vztraja na drugačnem razumevanju zakona in si ga prikraja po svoje.
Danes praznujemo 14. november kot Dan slovenskega znakovnega jezika, ko je bil Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika sprejet. Pot, ki smo jo prehodili do tega dneva, je bila dolga, trnova, a danes lahko rečem: Splačalo se je.
Vsem, ki so s svojim znanjem, dobronamernimi priporočili, mnenji oblikovali zakon, kakršen je danes, se v imenu gluhih in tolmačev zahvaljujem in čestitam Dan slovenskega znakovnega jezika.
