Društvo paraplegikov jugozahodne Štajerske in Plavalni klub Slovenske Konjice sta na konjiškem bazenu pred nekaj dnevi pripravila že 12. tradicionalno mednarodno akcijo Dan brez vozička. O dogodku, ki je med drugim namenjen integracijiinvalidovv kopališko populacijo in razbijanju stereotipov o nemočnihinvalidih, smo se pogovarjali z Alešem Povšetom iz Društva paraplegikov jugozahodne Štajerske.
Letos ste Dan brez vozička organizirali že dvanajstič. Kaj je njegov glavni namen in kako se je sploh porodila zamisel zanj?
Največja prednost potapljanja je, da pri njem invalidi ne potrebujemo invalidskega vozička. Ta šport smo želeli približati širši množici, tako invalidom kot neinvalidom, zato smo organizirali srečanje, kjer lahko potapljanje v živo predstavimo vsem, ki jih to zanima. Na Dnevu brez vozička se vsako leto zberemo potapljači invalidi iz širše jadranske regije, da si izmenjamo izkušnje, namen pa je tudi predstavitev invalidskih pripomočkov, avtomobilov, motorjev, štirikolesnikov in različnih športov, ki nam omogočajo gibanje brez invalidskega vozička. Glavni namen pa je seveda druženje z vsemi obiskovalci kopališča, ki lahko vidijo, da med nami ni takšnih razlik, kot se morda zdi na prvi pogled.
Z dogodkom naj bi med drugim pripomogli tudi k integraciji invalidov in razbijanju stereotipov o invalidih. Vam to uspeva? Opažate, da se je odnos do invalidov spremenil?
Z leti se je odnos javnosti zelo spremenil. Tudi Dan brez vozička je eden od dogodkov, ki je to pomagal spremeniti. Če smo bili pred 12 leti atrakcija na kopališčih zaradi invalidskih vozičkov, smo danes atrakcija zaradi potapljanja, sicer nas večina sploh ne opazi. Približajo se nam pač tisti, ki jih zanima potapljanje.
Kako je potekal letošnji dan brez vozička? Katere aktivnosti vse ste organizirali in kaj so si lahko ogledali ter preizkusili udeleženci Dneva brez vozička?
Letos je bil celoten dogodek posvečen potapljanju in novostim v tem športu. Premierno smo predstavili podvodno fotografijo z ohišjem višjega cenovnega razreda SeaCam. Vsakdo je kamero z ohišjem v bazenu lahko tudi preizkusil. Najbolj zagreti potapljači smo se preizkusili tudi v potapljanju z rekreativnim rebreatherjem Poseidon, ki nam ga je predstavil inštruktor tehničnega potapljanja Črt Starc. Uživanje v tišini podvodnega sveta je nekaj posebnega. Prava atrakcija je bil profesionalni podvodni skuter Bonex, s katerim lahko potapljači dosegajo hitrosti do 67 m na minuto. Podajali smo si ga iz rok v roke in se pridno vozili po bazenu. Ker smo pred kratkim obiskali našega glavnega dobavitelja potapljaških oblek Elios v Italiji, je bilo tokrat mogoče v živo videti tudi nekatere nove materiale za izdelavo potapljaških oblek.
Večina dogajanja vsako leto torej poteka pod vodno gladino, kjer izkušeni potapljači s poškodbo hrbtenjače udeležencem dogodka predstavijo potapljanje. Kakšen je odziv med neinvalidi?
Vsako leto se najde kdo, ki ga potapljanje zanima. Letos smo prvi potop omogočili dvema obiskovalcema bazena, ki sta si to želela, sicer pa potapljanje zanima predvsem mlajše obiskovalce, za katere je zelo zanimivo že, če lahko poizkusijo dihati pod vodo. Letos smo pod vodno gladino prvič popeljali tudi paraplegika Gregorja Habeta in nad lebdenjem v vodi je bil zelo navdušen.
Gibalno ovirane osebe, ki so utrpele poškodbo hrbtenjače, so pogosti obiskovalci konjiškega bazena. Pravite, da se za njimi že vrsto let nihče več ne ozira. Torej je integracija povsem uspela?
Še vedno se najde kdo, ki nas malo čudno gleda, ampak ljudje se nas kar nekako navadijo in naša navzočnost se jim ne zdi čudna. Podobno je tudi drugod po Sloveniji, kjer smo redno prisotni, kjer pa se pojavimo prvič, vedno povzročimo več zanimanja. Da bo integracija popolnoma uspela, pa bo moralo preteči še nekaj vode.
Dan brez vozička vsako leto obiščejo tudi številni potapljači invalidi, ki se lahko pohvalijo z izjemnimi uspehi. Kdo vse se je dogodka udeležil letos?
Ker orjemo ledino tudi v svetovnem merilu, mislim, da smo Slovenci pri potapljanju invalidov lahko vzor tudi drugim narodom. Letos je bil navzoč Damjan Peklar, prvi inštruktor potapljanja na svetu, ki se je šolal po CMAS-ovi šoli, ki velja za najstarejšo potapljaško organizacija na svetu. Pridružila se nam je tudi Klaudija Poropat, prva ženska v Sloveniji, ki se je potopila pod led, Tatjana Varga iz Hrvaške, ki se je potapljala z morskimi psi na Kubi, in moja malenkost, ki sem se potapljal na največ različnih lokacijah po vsem svetu.
Kako pomembno je plavanje in potapljanje za osebo, ki je utrpela poškodbo hrbtenjače?
Zelo pomembno. Ker smo zelo podvrženi dekubitusom, je vsako gibanje zelo pomembno. Pri plavanju se namreč sprosti pritisk na najbolj obremenjene predele telesa, ki se tako lahko nekoliko odpočijejo. Pri potapljanju poleg tega povečan pritisk na telo zaradi globine pozitivno vpliva na prekrvitev telesa, ki je v prizadetih okončinah okrnjena. Z boljšo prekrvitvijo se zmanjša možnost nastanka dekubitusov, poleg tega pa izgine tudi oteklost nog.
Imate v bližnji prihodnosti v društvu v načrtu še kakšno podobno akcijo?
Dan brez vozička bo spet organiziran prihodnje leto.Poleg te akcije IAHD Adriatic vsako leto organizira kakšno ekspedicijo. Letos se tako odpravljamo na Finsko, kjer si želimo ogledati potopljene lesene ladje, ki so zaradi specifičnih lastnosti finskega morja ohranile skoraj enako podobo kot pred potopom. Nekatere so potopljene tudi več kot 400 let.x
Vesna Pfeiffer
