24. oktober je rojstni dan ameriškega znanstvenika Jonasa Salka, vodje prve ekipe, ki je razvijala cepivo proti otroški bolezni. To je bilo uvedeno leta 1957. Pred rednim cepljenjem otrok je v epidemijah zbolelo na tisoče ljudi, večinoma otrok, mlajših od pet let. Leta 1988 je bilo na svetu še 350.000 primerov otroške paralize, od takrat do danes pa je njena pojavnost upadla za 99 odstotkov. V letu 2014 so diagnosticirali zgolj 243 primerov.
Še pred slabimi tridesetimi leti je bila otroška paraliza prevladujoč razlog za invalidnost otrok. Vse države, razen Afganistana, Nigerije in Pakistana, kjer je bila otroška paraliza globoko zakoreninjena, so znotraj svojih meja odpravile nevarni virus, v treh omenjenih državah pa se še pojavlja, vendar je število obolelih veliko nižje kot v preteklosti. Otroška paraliza je endemična v omenjenih državah, pomeni pa veliko nevarnost za otroke tudi povsod drugod, predvsem v državah, kjer rutinsko cepljenje ni prioriteta, na primer v Južnem Sudanu, Srednjeafriški republiki in Ukrajini. Izbruhi otroške paralize v Siriji, Iraku, Kamerunu, Ekvatorialni Gvineji in Somaliji izvirajo iz Pakistana. Na začetku letošnjega septembra pa je Svetovna zdravstvena organizacija sporočila, da so v Ukrajini odkrili dva primera otroške paralize, kar sta prva primera te bolezni v Evropi po letu 2010. V Sloveniji sta bili najhujši epidemiji otroške paralize v letih 1953 in 1956, veliko oseb pa je zbolelo med letoma 1940 in 1960. Takrat je zbolelo od 1000 do 2000 ljudi, od katerih jih danes živi med 600 in 800. Od leta 1957 so v Sloveniji otroci proti otroški paralizi cepljeni v skladu s programom cepljenja; prejmejo štiri odmerke cepiva proti tej bolezni; tri v prvem letu, v drugem pa poživitveni odmerek za dolgo zaščito. Zadnji primer otroške paralize smo v Sloveniji odkrili leta 1978. Ozaveščenost o tej bolezni širi tudi Društvo paralitikov Slovenije – Paras, ki združuje osebe z otroško paralizo, njihove družinske člane ter podpornike.
Kaj je otroška paraliza?
Otroško paralizo je kot posebno bolezen prvi prepoznal Jakob Heine leta 1840, virus otroške paralize, ki povzroči bolezen, pa je leta 1908 odkril Karl Landsteiner. Na začetku 20. stoletja so epidemije postale vse pogostejše, zato so države pospešile razvoj učinkovitega cepiva. Gre za zelo nalezljivo bolezen, ki se zlahka prenese pri stiku med ljudmi. Pri okoli 90 odstotkov bolnikov se simptomi ne pojavijo, pri okoli 1 odstotku pa virus zaide v osrednje živčevje, kar povzroči mišično oslabelost in akutno ohlapno ohromelost. Najpogosteje se pojavi hrbtenjačna okužba, ki je navzven najvidnejša, saj se kaže v neenakomernem razvoju nog.
Nekoč strah pred otroško paralizo, danes pred cepljenjem
Ob svetovnem dnevu otroške paralize so 13. oktobra v Novi Gori organizirali mednarodni simpozij z naslovomNekoč strah pred otroško paralizo, danes pred cepljenjem. Na simpoziju so strokovnjaki z različnih področij medicine skozi zgodovino obravnave otroške paralize osvetlili in spomnili na pomen rednega cepljenja, in to ne le proti otroški paralizi, temveč tudi proti drugim nalezljivim otroškim boleznim. Poudarili so, da je cepljenje edini učinkovit način preprečevanja bolezni, ki so še v nedavni zgodovini vzele na tisoče otroških življenj. Medicinska stroka izpodbija zavajajoč vtis, ki se danes ustvarja v javnosti, da teh bolezni ni več in da zato cepljenje ni več potrebno. Kajti stroka je prav s sistematičnim cepljenjem dosegla, da bolezni, kot so otroška paraliza, mumps, rdečke, davica, oslovski kašelj in še kaj, danes skorajda ni več. A če za njimi ne obolevamo, to še ne pomeni, da povzročiteljev teh bolezni ni več. Razlog, trdi medicinska stroka, da za temi boleznimi ne zbolevamo, je prav v visoki stopnji precepljenosti. Zdravniki opozarjajo, da bi se možnost ponovnega pojava epidemij nalezljivih bolezni, proti katerim smo zdaj cepljeni, povečala, če bi stopnja precepljenosti prebivalstva padla pod odstotek, ki je potreben za kolektivno imunost. Na simpoziju v Novi Gorici so predstavili tudi delovanje bolnišničnega oddelka v Stari Gori, kjer se je v poznih petdesetih in na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja zdravilo več kot 150 otrok, obolelih za otroško paralizo. Med njimi je bil tudi Valter Adamič, predsednik Medobčinskega društva invalidov Goriške. Ob svetovnem dnevu otroške paralize nam je odgovoril na nekaj vprašanj o tem, kako je bolezen zaznamovala njegovo življenje.
Življenje z boleznijo, osebna izkušnja Valterja Adamiča
Valter Adamič se je z virusom otroške paralize okužil pri petih mesecih in pol. Rodil se je leta 1959 in takrat so otroke cepili pri enem letu. »Če bi tudi takrat otroke cepili pri treh mesecih, tako kot zdaj, bi bilo moje življenje pa tudi življenje mojih staršev povsem drugačno. Prihranjeni nam bi bili meseci in leta odsotnosti od doma, mučne in dolgotrajne terapije, jok in nenehen trud za vsako ped napredka,« pravi Adamič. Zaradi prizadetosti dihalnih mišic je moral pri petih mesecih in pol na infekcijsko kliniko, kjer je bil nekaj časa na respiratorju, od tam pa je odšel v Staro Goro, bolnišnico za invalidno mladino, in tam preživel kar pet let. Mama in oče sta ga obiskovala na štirinajst dni, kolikor je bilo dovoljeno, in mama si je morala obleči belo haljo, da ni jokal, ko ga je pestovala. Ni je prepoznal, njegovi nadomestni mami v Stari Gori sta bili medicinski sestri Silvana in Slava. Oče in mama sta za svojega sina naredila vse, kar je bilo v njuni moči. Čeprav je bila skrb za težko invalidnega sina zahtevna, ga nista vpisala v Zavod za usposabljanje invalidne mladine v Kamniku, temveč v šolo v domačem kraju. Valter se spominja, da je moral v šoli nositi posebno kovinsko ogrodje, steznik, ki ga je držal pokonci, da je lahko sedel, hoditi pa ni mogel. Po osnovni šoli se je vpisal na srednjo ekonomsko šolo, jo uspešno dokončal in se nato lotil iskanja službe. Ker je ni dobil, se je vpisal na višjo upravno šolo in se zaposlil pri Sekretariatu za obrambo kot analitik mobilizacijskega sistema. Njegova zadolžitev je bila uvajanje informatike v delovne sisteme, sodeloval je tudi v osamosvojitveni vojni in za svoje zasluge prejel bronasto medaljo Slovenske vojske. Ob delu se je še naprej izobraževal in si pridobil naziv magister znanosti. Leta 2014 se je upokojil, ves čas pa je aktiven član goriškega društva invalidov.
Kakšne omejitve vam postavlja bolezen?
Vse svoje dejavnosti in telesne napore moram skrbno načrtovati in presoditi, koliko napora vsebujejo in ali ga bom zmogel. Z berglo lahko prehodim kakih osemdeset metrov, nato moram sesti in se odpočiti. Hoja po stopnicah je zame napor, ki ga ne zmorem vedno. Biti moram izredno previden pri naprezanju in telesni aktivnosti, saj mi ob preobremenjenosti lahko odpovejo mišice. To se mi je že zgodilo: padel sem, posledica pa je bil zapleten spiralni zlom.
Ali se vam zdi strah pred cepljenjem neutemeljen ali ne?
Na simpoziju ob svetovnem dnevu otroške paralize so v okviru okrogle mize sodelovali tudi člani Društva paralitikov Slovenije, ki so preboleli otroško paralizo. V debati je naša članica omenila, da je zbolela za otroško paralizo, ker je bila leta 1946 jeseni cepljena proti tej bolezni. Infektologinja prof. dr. Alenka Radšel Medvešček, ki je bila takrat vodja infekcijske klinike, pa ji je pojasnila, daleta 1946 sploh niso cepili za otroško paralizo, temveč za davico. Naša članica je torej živela v zmotnem prepričanju, zaradi katerega se je bala cepiti svoje otroke. Znanstvena stroka se velikokrat premalo potrudi, da bi ljudem jasno in nazorno predstavila dejstva in razloge, ki govorijo v prid cepljenju. Posledica tega sta nevednost in nezaupanje, ki vodita v upor zoper sistemske rešitve na tem področju. Nasprotniki cepljenja izjavo strokovnjakov, da je njihov cilj »ukinitev cepljenja«, vzamejo iz konteksta in jo napačno interpretirajo. Strokovnjaki pa s tem želijo reči, da je treba neko bolezen najprej izkoreniniti, šele potem lahko cepljenje proti njej ukinemo. Mislim, da je sistem, ki ga imamo zdaj, učinkovit, zato ne vidim razloga, da bi ga rušili. Lahko pa se ga trudimo nagraditi, tako kot je bilo to leta 1959. Takrat je bilo sistematično cepljenje pri enem letu, šele zatem so ga premaknili na starost treh mesecev. Če bi mene cepili pri treh mesecih, za otroško paralizo ne bi zbolel.
Ne razumem staršev, ki svojih otrok nočejo cepiti.
Si predstavljate, kakšno breme za starše je, če otrok zboli za tako boleznijo, kot je otroška paraliza? Sam to dobro vem. In neizmerno občudujem svoje starše, ki so se zame borili. Zase pa vem, da sem se moral v življenju precej potruditi in izkoristiti potenciale, ki so mi ostali po preboleli otroški paralizi.
Valter Adamič svoj pogled na strah pred cepljenjem sklene takole: »Dileme glede cepljenja so posledica sodobnih družbenih trendov, ki individualne pravice postavljajo pred kolektivne. Boj proti nalezljivim boleznim ni stvar posameznika, je stvar družbe.«x
Veronika Rot
