V torek, 26. januarja 2016, bo ob 20. uri v Mali drami v SNG Drama v Ljubljani premierno predstavljena bralna uprizoritev dramskega besedila Petra Semoliča Dvigalo. Po premieri pa tudi po ponovitvi v sredo, 27. januarja 2016, bo pogovor z ustvarjalci, s katerimi smo se pogovarjali tudi mi. Tako za premiero kot reprizo si lahko s pravilnim odgovorom na nagradno vprašanje na koncu članka prislužite po dve brezplačni vstopnici.
Kaj se zgodi, ko se dvigalo ustavi in ugasnejo luči? V klavstrofobično omejenem prostoru se znajde naključna skupina ljudi, ki morajo nepričakovano vzpostaviti bližnji stik. Napete razmere vsebujejo vse prvine dramskega dejanja, ki se v natančno strukturiranem dramskem dispozitivu v vsakem prizoru stopnjuje z razkrivanjem odgovorov na vprašanja: Kdo je kdo? Kakšen je kdo? Kdo je duh? Kdo je Gogi? Kdo je lopov? Kdo je morilec? Kdo je zdravnik? Kdo sanja? Kdo je nor?
Pesnik in prevajalec Peter Semolič z dramskim besedilom Dvigalo sebi in gledalcem postavlja številna vprašanja, nekaj pa smo mu jih pred ogledom predstave postavili tudi mi.
Katero je glavno vprašanje, okoli katerega se vrti vaše dramsko besedilo Dvigalo?
Dvigalo postavlja različna vprašanja, a če bi hotel izluščiti tisto bistveno, glavno vprašanje, potem bi rekel, da je to vprašanje posameznikove identitete. Kdo smo onkraj mask, ki si jih nadevamo tako pred drugimi kot pred sabo.
Ali menite, da ljudje v »normalnih« odnosih niso več sposobni pokazati svojega pravega obraza?
Mislim, da ljudje nikoli nismo bili sposobni pokazati svojega pravega obraza. Pa tu ne gre samo za to, da tega ne bi hoteli, preprosto smo ljudje – kolikor smo že preprosti in tipični – tako večplastni, da zelo težko najdemo odgovor na vprašanje, kdo pravzaprav smo. Morda še največ sebe pokažemo takrat, ko si – če parafraziram Oscarja Wilda – nadenemo masko.
Kateri liki se znajdejo skupaj ujeti v dvigalu?
Tu je Jakob, precej nesrečen in konservativen moški srednjih let, potem Mili, mlada lezbijka, Klara, odcvetela lepotica in skrivna alkoholičarka, Marko, provincialec, ki se je s poroko poskusil povzpeti po družbeni lestvici, njegova žena Saška, naivna »očkova punčka«, poslovnež Pavle, ki mu kariera polzi iz rok, skrivnostni Gogi ...
Kateri so njihovi glavni strahovi?
Vsak ima svoje strahove, vendar jih druži – morda zaradi okoliščin, v katerih so se znašli – strah pred tem, da bi se razkrili in s tem ogrozili lastno podobo in sliko sveta, v kateri živijo. Bojijo se izgube občutka varnosti. Želijo si sicer svobodo, da bi bili lahko to, kar so, toda to so lahko le v sanjah, v fantaziji, v resničnosti pa jih je tega, da bi izstopili iz znanih okvirov, preveč strah.
Je tema v dvigalu metafora za temo v človeški duši in dvigalo metafora za utesnjenost sveta?
Sam nisem ljubitelj metafor in si želim, da bi bilo dvigalo zgolj dvigalo in dogajanje v dvigalu pač možno dogajanje v dvigalu, ki se je med vožnjo pokvarilo. Toda ja, dvigalo in dogajanje v njem je mogoče razumeti tudi metaforično.
Do kod pripelje napetost, ki se ustvarja med »ujetniki« dvigala?
Napetost pripelje do t. i. konstrukcije drugega in njegovega izbrisa tega iz občestva – do umora. Toda pokaže se, da to ni rešitev, saj umor preživelih ne poveže v skupnost, ampak jih še dodatno oddalji drug od drugega, jih atomizira. Izbris v takšni ali drugačni obliki ni nikoli rešitev.
O odrski postavitvi bralne uprizoritve dramskega besedila Dvigalo smo se pogovarjali z režiserko Zalo Sajko.
Kakšen izziv je za režiserja bralna uprizoritev nekega dramskega besedila?
Bralna uprizoritev kot specifičen žanr znotraj uprizoritvenih umetnosti pomeni izziv predvsem v tem, kako čim bolj celostno predstaviti literarni artefakt dramskega besedila in seveda tudi njegovih, za dramatično zvrst značilnih uprizoritvenih nastavkov – kako torej predstaviti dramsko besedilo kot samostojen artefakt in obenem uprizoritveni material z minimalnimi sredstvi, ki prepuščajo večino imaginativnega in asociativnega dela poslušalcu oziroma gledalcu, kot je značilno za literarno umetnost.
Se gledalec pri bralni uprizoritvi spremeni bolj v poslušalca? Kako pritegniti njegovo pozornost?
Seveda, ampak v smislu odprtosti znakov, ki je večja od odprtosti v uprizoritvah, ki znake večinoma zaprejo z uprizoritvenimi koncepti in situacijami, ki izhajajo iz njih. Bralna uprizoritev se tukaj mogoče približuje radijski igri, saj pušča širše asociativne poti in od gledalca zahteva več fantazije, da zapolni uprizoritveni manko. Tako predvidoma tudi pritegne gledalčevo oz. poslušalčevo pozornost.
Svoje občutenje besedila Petra Semoliča in njegove bralne uprizoritve je z nami delila igralka Saša Pavček.
Katere so bistvene razlike med pripravami na bralno uprizoritev nekega dramskega dela in »navadno« uprizoritvijo?
Tu gre za poudarek na besedilu, na človeškem glasu, ki mora sam po sebi prinesti celoten svet lika v dramski situaciji. Stremimo k temu, da čim bolj prepričljivo poudarimo dramatikovo delo brez mizanscene in drugih elementov gledališča. Želimo, da besedilo čim bolj čisto in sugestivno pride do poslušalca. Poslušalec si nato sliko, ki bi jo prinesla celovita gledališka predstava, ustvari v svoji glavi, in ta je pri tenkočutnem poslušalcu lahko celo močnejša kot ob običajni predstavi.
Kaj vas je pritegnilo pri dramskem besedilu Dvigalo?
Peter Semolič me je že kot pesnik očaral. Spomnim se njegove pesmi Sekira v grči iz zbirke Krogi v vodi, kjer govori o jeklu med očetom in sinom, o grči, zarastlini med njima, ki si jo sin želi presekati. Zato me v Dvigalu avtor ni presenetil z odkrivanjem notranjih vozlov ljudi, ki so zastali v temi dvigala, marveč z dramsko dinamiko. Ljudje, ki jih zlahka prepoznamo v svoji okolici, so stlačeni drug ob drugega, zato se njihove značajske poteze luščijo hitreje in ostreje, so ranljivejši in prav ta ranljivost nagovarja gledalca-poslušalca. Navdušil me je z nenehnimi obrati, jezikom dramskih likov in trpkim humorjem. Kot izhod iz te življenjske ječe, prostora nasilja in razočaranja Peter Semolič ponuja onstranski prostor svobode in sanj, zato se vprašam: mar se ne bi dalo med nami česa spremeniti, da ne bi prezgodaj zbežali v oblak sanj, na travnik smrti zunaj tega sveta?
Je težko primarno z glasom in dikcijo pritegniti pozornost gledalcev?
Seveda, saj je danes doba vizualnosti, človek je naravnan na podobe, ki nas od vsepovsod bombardirajo, nagovarjajo, tudi slepijo. Tako smo se odvadili zgolj poslušati in slišati. Bralna uprizoritev ni korak nazaj, temveč korak v globino, h glasu in k besedi. V človeškem glasu se skriva vse. Verjamem v njegovo moč, prepričljivost in iskrenost. Upam, da nisem edina.
Prav zato, ker je pri bralnih uprizoritvah poudarek na besedi in glasu, so takšne predstave zelo primerne tudi za slepe in slabovidne gledalce in gledalke, ki jih k ogledu vabimo tudi z nagradnim vprašanjem. To je: Kdo je avtor dramskega besedila Dvigalo? Vaše odgovore pričakujemo do ponedeljka, 25. januarja 2016, do 12. ure, na spletni naslov veronika.rot@rtvslo.si, s pripisom Dvigalo. Prva dva izžrebanca bosta dobila po dve vstopnici za premiero in reprizo bralne uprizoritve Dvigalo, 26. in 27. januarja 2016 v SNG Drama v Ljubljani. Tako torkovi kot sredini predstavi bo sledil pogovor z ustvarjalci. x
Udeleženec s sodelovanjem v nagradni igri soglaša, da organizator zbira in hrani zbrane osebne podatke za namene, za katere so bili pridobljeni. Udeleženec v nagradni igri oz. njegov skrbnik ali zakoniti zastopnik lahko od organizatorja kadar koli zahteva pregled, dopolnitev, popravo ali izbris svojih osebnih podatkov oziroma trajno ali začasno prenehanje obdelave svojih osebnih podatkov, skladno z Zakonom o varstvu osebnih podatkov (Ur. l. RS, št. 86/2004 in nasl.; ZVOP-1). Sodelujoči to stori na elektronski naslov veronika.rot@rtvslo.si ali pisno na naslov organizatorja. Najpozneje v roku 15 dni po prejemu sporočila bo organizator preprečil uporabo osebnih podatkov udeleženca, o čemer ga bo v nadaljnjih petih dneh z elektronskim sporočilom ali po pošti tudi obvestil. Organizator se zavezuje, da bo s posredovanimi podatki ravnalv skladu z Zakonom o varstvu osebnih podatkov (Ur. l. RS, št. 86/2004 in nasl.; ZVOP-1), prav tako pa podatkov ne bo posredoval neupravičeni tretji osebi ali jih kakor koli drugače zlorabljal. Dokumentacijo v zvezi z nagrajencem bo organizator hranil skladno z ZVOP-1.
Veronika Rot