Na fotografiji se po zasneženi strmini na monoskiju spušča Jernej Slivnik. Foto: Aleš Fevžer
Na fotografiji se po zasneženi strmini na monoskiju spušča Jernej Slivnik. Foto: Aleš Fevžer

Jernej Slivnik je petnajstletni dijak 1. letnika športnega oddelka Gimnazije Jesenice in predan smučar. Njegova disciplina je smučanje na monoskiju, kajti Jernej je že od petega leta zaradi posledic po hudi prometni nesreči na invalidskem vozičku. Njegove sanje so udeležba na zimskih paraolimpijskih igrah leta 2018 v Južni Koreji.

Jernej Slivnik je prepričan, da mu bo s trdim delom in močno voljo uspel preboj na zimske paraolimpijske igre čez dve leti. Do takrat ga čaka še veliko treningov, a tudi veliko učenja v šoli. Na njegovi poti mu pomagajo tako domači, mama in brat, pa tudi njegovi trenerji in učitelji. In prav vsi najdejo za Jerneja same dobre besede. Najprej pa smo besedo dali junaku te zgodbe – petnajstletnemu Jerneju Slivniku.

Jernej, kdaj in kako si se začel ukvarjati s športom in kaj te je pritegnilo k smučanju?

Smučal in drsal sem že pred nesrečo. Na rehabilitaciji na URI Soča sem izvedel, da bom lahko smučal tudi kot paraplegik. Pozneje sem spoznal Gala Jakiča in on mi je na kampu v Kranjski Gori predstavil smučanje na monoskiju. Že pri prvem poskusu sem zelo užival in vem, da me je takrat za prispevek na TV novinarka vprašala, kakšni so moji cilji. Brez obotavljanja sem ji odgovoril, da so moj cilj paraolimpijske igre. To je bilo pred osmimi leti.

Kolikokrat na teden treniraš? Ali veliko treniraš na snegu? Kako se pripravljaš na tekme?

V preteklosti sem treniral nekoliko manj, nekje do trideset treningov na sezono. Letos pa se je začelo »zares«. Število treningov je odvisno od snežnih in vremenskih razmer, v povprečju pa približno dva ali tri treninge na teden na snegu. Ker sem dijak športnega oddelka, so »suhi« treningi tudi v okviru športne vzgoje, ki jo imam šest ur na teden. Tekme so v okviru organiziranih kampov, na katerih se kak dan ali dva najprej trenira skupaj s smučarji invalidi iz različnih držav, konec tedna pa treningom sledijo tekme.

Ali treniraš sam ali v skupini?

Treniram sam. Imam svoje trenerje, priključimo pa se treningom mojega matičnega kluba SK Radovljica in drugih slovenskih smučarskih ekip.

Cilj treningov so tekmovanja. Kdaj si začel tekmovati in katerih tekem se udeležuješ?

Tekmovati sem začel letos, ker po dosedanjih pravilih smučarji invalidi nismo smeli tekmovati do dopolnjenega 17. leta starosti. Z letošnjo sezono so sprejeli nova pravila in mladi lahko tekmujemo na tekmah IPCAS (člani nižjega ranga) in Youth Race (mladinska konkurenca).

Na katere svoje uspehe si najbolj ponosen?

Vsekakor sem bil najbolj presenečen, ko sem že na svoji prvi uradni tekmi v Landgraafu na Nizozemskem lani novembra zmagal v mladinski konkurenci. Nikoli pa ne bom pozabil drugega mesta v članski konkurenci v Srbiji na Stari planini letos 30. januarja, ko smo slovenski zimski športniki v enem dnevu osvojili osem kolajn.

Kateri pa so tvoji športni vzorniki? Kateri šport ti je poleg smučanja najljubši?

Imam srečo, da sem Slovenec, saj imam velik izbor domačih športnikov, ki so mi lahko vzor. Vsekakor je v moji disciplini moj vzornik Gal Jakič. Če povem, da sem Hrušičan, potem je najbrž samoumevno, da je že od otroštva moj vzornik najboljši slovenski hokejist Anže Kopitar in da je hokej, če se kot Hrušičan opredelim še za Jeseničana, zagotovo tisti šport, ki ga srčno spremljam že, odkar pomnim. Tudi moj starejši brat Žiga je bil hokejist, zato so hokejske tekme tiste, ki sem si jih ogledal že ogromno. Mi je pa v čast, da svojo športno pot gradim v času našega smučarskega skakalca Petra Prevca. Ni me sram priznati, da sta Kopitar in Prevc zame vzor tudi kot osebnosti, ne samo kot vrhunska športnika. In kot sem rekel, še veliko je športnikov in športnic v Sloveniji, ki mi predstavljajo motivacijo.

Kako pa usklajuješ šport in šolo? Obiskuješ športni oddelek gimnazije na Jesenicah – si s programom zadovoljen?

Priznam, da je prestop v srednjo šolo, poleg povečanega števila treningov in tekem, velik zalogaj. Je pa športni program Gimnazije Jesenice res prilagojen športnikom in je zato nekoliko lažje.

Ali ti učitelji, sošolci pomagajo pri izpolnjevanju vseh nalog in obveznosti?

Profesorji in strokovni delavci mi zelo pomagajo in prilagajajo šolske obveznosti športnim. Zelo sem jim hvaležen. Brez teh prilagajanj bi težko uspešno sledil gimnazijskemu programu. Tudi s sošolci si pomagamo, saj smo vsi športniki in se zavedamo, kako pomembno je sodelovanje za uspeh.

Kakšne so tvoje želje, cilji, sanje na športnem področju?

Zame je trenutno pomembna samo pot do zimskih paraolimpijskih iger v Južni Koreji leta 2018. Ne vem, ali se temu reče želje, sanje, cilj ... Vem samo, da se trudim in delam po svojih močeh.

Kaj pa je trenutno zate na prvem mestu – šola ali šport ali si prvo mesto delita?

Bolj ko gre v športu »zares«, težje je to usklajevati s šolo. Tudi zato, ker pride obdobje sprememb in večjih obremenitev sočasno v šoli in športu. Dvomim, da obstaja športnik, ki bi rekel, da ima šola zanj prednost pred športom. Je pa res, da se športniki zavedamo, da šport v življenju dolgoročno ni edina stvar, zato je izobrazba nadvse pomembna. Tako se šola in šport pri meni izmenjujeta na prvem mestu. Med sezono je šport velikokrat na prvem mestu. Zdaj ko je sezone konec, pa bo na prvem mestu šola. Veliko dela bo potrebnega, da nadoknadim zamujeno in po uspešni športni sezoni uspešno končam tudi šolsko leto.

Šolske in športne obveznosti so gotovo najbolje usklajene na športnih srednješolskih oddelkih, saj je prav omogočanje dijakom, da razvijajo svoje športne potenciale, njihov namen in cilj.Jernej obiskuje športni oddelek Gimnazije Jesenice, katere ravnateljica je gospa Lidija Dornig.

Je Jernej Slivnik edini dijak športnik invalid na vaši gimnaziji?

Jernej je prvi gibalno oviran dijak športnega oddelka naše gimnazije. Na šoli smo že imeli gibalno ovirano dijakinjo v evropskem oddelku, ki je uspešno maturirala. Gimnazija Jesenice ima za dijake invalide urejen dostop do vseh prostorov na šoli. V športnih oddelkih pa smo ustvarili odličen model dela s športniki, kar potrjujejo rezultati maturedijakov športnikov.

Ste morali za Jerneja posebej prilagoditi učni program in športne treninge?

Kot dijak športnega oddelka ima Jernej možnost koriščenja organizirane učne pomoči pri vseh predmetih. Glede na odločbo o usmeritvi in povečane športne obremenitve smo dodatno oblikovali še individualiziran načrt, v katerem so natančno opredeljene prilagoditve preverjanja in ocenjevanja znanja. Jernejevi učitelji so seznanjeni z njegovimi potrebami za uspešno doseganje učnih ciljev in metode dela z njim še dodatno prilagajajo. Pri delu z Jernejem pa zelo dobro sodelujemo tudi z Jernejevo mamo in klinično psihologinjo Svetlano Logar iz RC Soča v Ljubljani.

Kako spodbujate Jernejev razvoj v uspešnega športnika kljub njegovi invalidnosti?

Omogočamo mu prilagoditve, s katerimi lahko uspešno usklajuje šolske in športne obveznosti. Jerneju pri tem poleg razrednika pomagajo tudi pedagoški in športni koordinator ter svetovalna delavka na naši gimnaziji. Zavedamo se, da šport pripomore k njegovi boljši samopodobi, daje možnost potrditve in dviga samospoštovanje ter s tem še boljše sprejetosti v športnem oddelku. Jernej je po kategorizaciji Olimpijskega komiteja v smučanju sede razvrščen v državni razred, kar mu omogoča ustrezno pomoč pri doseganju pričakovanih rezultatov na športnem področju. Obenem pa je to moralna zaveza šoli, da Jerneju dodatno prilagajamo opravljanje šolskih obveznosti.

Mislite, da bo Jerneju uspelo premagati ovire in izzive na poti, ki si jo je zastavil?

Ne dvomimo, da bo tako ambicioznemu in vedoželjnemu dijaku – športniku, kot je Jernej – uspelo premagati vse izzive in doseči visoko postavljene cilje. Prav zato se bomo vsi na Gimnaziji Jesenice potrudili, da mu pri tem pomagamo.

Neprecenljiva pa sta tudi pomoč in usmerjanje, ki jo Jerneju ponujata trenerja Roman Podlipnik in Uroš Pogačnik. Oba se strinjata, da Jerneja na poti do športnih uspehov čaka še veliko garanja in odrekanja, vendar mu zavzetosti in volje nikakor ne primanjkuje.

Uroš Pogačnikje kot športni pedagog Jerneja spremljal vso devetletko in hitro odkril njegovo motivacijo za šport, saj je Jernej nikakor ni skrival. Zato, pravi, ni potreboval večje spodbude, temveč bolj usmerjanje. »Že prvo leto najinega sodelovanja sem si zadal preprost, a obširen cilj: Jerneju predstaviti šport v vsej njegovi širini. Vsestranskost je namreč eden temeljnih pogojev za poznejše uspešno usmerjanje v neko panogo,« pravi Uroš Pogačnik. Po toliko letih skupnega dela Pogačnik Jerneja odlično pozna in v njem vidi pravega športnika. »Jernej je prijeten, vesten, zaupanja vreden, a še vedno povsem običajen najstnik. Kljub gibalni oviranosti izžareva veliko pozitivne energije. Napovedi, še zlasti v športu, so zelo nehvaležne. Vsekakor ima vse možnosti, da bo v prihodnje krojil sam svetovni vrh smučarjev invalidov,« svojega varovanca opisuje trener Uroš Pogačnik.

Trener Roman Podlipnikpa dodaja: »Jernej je prav gotovo nadarjen športnik, ki pa ga čaka še veliko trdega dela in odrekanja. V teh »kritičnih mladostniških letih« bo moral veliko pozornosti nameniti usklajevanju šolskih in športnih obveznosti, saj mu bo le uspeh na obeh področjih omogočal razvoj v želeni smeri. Zelo pomembna bo vztrajnost pri premagovanju kriznih, težkih trenutkov, s katerimi se srečujejo vsi športniki. Obseg treningov in tekmovanj ter s tem povezanih potovanj se bo iz leta v leto povečeval, to pa pomeni, da bo več pozornosti moral posvetiti tudi telesni pripravi in prehrani.« Smučarski treningi so naporni tako telesno kot psihično, dodatna ovira pa je za Jerneja tudi to, da v pripravljalnem obdobju veliko treningov poteka v tujini, kar pomeni tudi veliko vožnje, poudarja Podlipnik.

Mlad športnik potrebuje podporo in sodelovanje družine, ki jo Jernej Slivnik v svoji mami Tanji gotovo ima. Invalidnost, ki jo je prinesla nesreča, je bila seveda hud udarec za vse, Jerneja, Tanjo in Jernejevega starejšega brata Žigo, vendar je vprašanje zakaj se je to zgodilo nam neproduktivno. Usmeriti se je treba v sedanjost in v prihodnost gledati pozitivno. Toda kot smo izvedeli iz pogovora z Jernejevo mamico Tanjo, kakšno srečno »naključje« tudi pomaga, da se življenje obrne na lepše.

Vas je Jernej presenetil, ko se je odločil, da bo treniral monoski?

Ne. Smučal je že pred nesrečo. Njegovo prvo in edino vprašanje po poškodbi je bilo: »A smučal bom pa še lahko?« Je pa res, da brez spleta okoliščin in srečnih naključij, če ta sploh obstajajo, njegova odločitev, želja in volja ne bi bili dovolj. Tako pa je imel srečo, da mu je njegova terapevtka na URI Soča predstavila športne možnosti. Da ga je potegnilo v smučanje, gre zahvala Galu Jakiču in njegovemu očetu. Naključno srečanje z njima je bilo za Jerneja odločilno in njegova smučarska pot se je začela. Zelo sem hvaležna, da se zdaj ta »smučarska zgodba« po zaslugi zgoraj omenjenih lahko uresničuje.

Mame so po navadi organizatorji in motorji družinskih dejavnosti. Kako vam uspeva usklajevati vse obveznosti – vožnjo na treninge, tekmovanja, šolo ...?

Večino smučarskih obveznosti opravita trenerja Uroš Pogačnik in Roman Podlipnik, tudi vožnjo na treninge, spremstvo na tekmovanja ... Koordinacije in uradne obveznosti se urejajo s posredovanjem Smučarskega kluba Radovljica in njegovega vodje Bojana Kavčiča. Letošnjo sezono pa je organizacijo treningov uradno prevzela tudi Zveza za šport invalidov – Paraolimpijski komite. Jernej je tudi član Smučarske zveze Slovenije – SloSkiTeam. Vsa leta pa sta osebno ves čas zelo aktivno pomagala tudi Gal Jakič in njegov oče Roman Jakič. Moje delo je tako predvsem spodbujanje in usklajevanje šolskih obveznosti in športa. Pa včasih malo psihološkega ali vzgojnega pristopa. Sploh zdaj, v času najstništva, je malo več dela. Ne želim in ne dovolim, da bi mu športni uspehi prehitro izbili realna tla pod nogami. V pomoč mi je, da se s tem strinja tudi »ekipa«, ki dela z njim, tako v športu kot v šoli. Je pa res, da ima tudi Jernej sam zase postavljene visoke norme, tudi osebnostne.

Kako spremljate Jernejevo športno kariero in gledate na njegove uspehe in cilje?

Vesela sem, da mu je to omogočeno, in zelo hvaležna. In kot najbrž vsaka mama tudi ponosna. Želim pa si, kot sem omenila že prej, da ostaja realen. Naj dosega svoje cilje po korakih, z vzponi in padci. Uspehi bodo le tako imeli pravo vrednost.

Da ima Jernej veliko notranje motivacije, o tem ni dvoma, razmere za uresničitev njegovih ciljev pa so odvisne tudi od širšega okolja. Kakšen je po vašem mnenju odnos ustreznih institucij do športnikov invalidov?

Naše izkušnje so pozitivne. Težko pa sodim širše, ker ne poznam stanja in organizacije v drugih invalidskih športih. Bi pa vseeno rada rekla, da si želim, da bi bilo zanimanje za invalidske športe večje. Da bi invalidski športi dobili splošno večjo podporo. Da bi se ne samo posamezniki, temveč invalidi, njihovi bližnji in vsi ljubitelji športa nasploh spoznavali tudi s športom invalidov. In da bi bilo poleg poletnih invalidskih športov v Sloveniji več interesa tudi za zimske invalidske športe. Če rečemo, da šport pomaga graditi pozitivno osebnost, voljo, borbenost, moč, disciplino, pogum ...– vse to in še več lahko šport in uspehi pomenijo tudi športnikom invalidom. Zaslužijo si podporo in spoštovanje.x

Veronika Rot

Na fotografiji je Jernej Slivnik. Slikan je od zgornjega dela trupa navzgor, delno od strani. Oblečen je v zeleno smučarsko bundo, na glavi ima zeleno kapo. Foto: Aleš Fevžer
Na fotografiji je Jernej Slivnik. Slikan je od zgornjega dela trupa navzgor, delno od strani. Oblečen je v zeleno smučarsko bundo, na glavi ima zeleno kapo. Foto: Aleš Fevžer