V nedeljo, 24. septembra, vabljeni k ogledu dokumentarnega filma Ama Dablam, izsanjane sanje, ki smo ga opremili z zvočnim opisom za slepe in slabovidne gledalke in gledalce. Letos spomladi je film režiserja Igorja Vrtačnika na 11. festivalu gorniškega filma prejel nagrado za najboljši alpinistični film. Film je nastal v Kulturno-umetniškem programu TV Slovenija.
V začetku leta 1996 sta slovenska alpinista, takrat 30-letni Vanja Furlan in tri leta mlajši Tomaž Humar, opravila sedemdnevni vzpon na Ama Dablam, ki jima je prinesel zlati cepin za naj vzpon tistega leta. Oba alpinista sta pozneje v gorah izgubila življenje. Vanja Furlan že dva meseca po vzponu na Ama Dablam med opravljanjem izpitne ture za gorske vodnike v Veliki Mojstrovki, Tomaž Humar pa je umrl trinajst let pozneje med vzponom na Langtang Lirung. Na odpravi na Ama Dablam ju je spremljal Zvonko Požgaj, ki je leta 1993 s 23 leti postal takrat najmlajši alpinist in prvi Slovenec, ki se je povzpel na K2. Ta vzpon je zahteval prve členke na vseh desetih prstih na njegovih rokah, zaradi česar pozneje ni več mogel opravljati težavnejših vzponov, je pa ostal zvest alpinizmu.
Trije možje in ena stena
Dokumentarna pripoved režiserja Igorja Vrtačnika je zgodba o treh možeh in eni steni, ki se je začela spomladi leta 1996 na eni najlepših gora na svetu: 6828 metrov visokem Ama Dablamu. Vanji Furlanu in Tomažu Humarju se je po sedmih dneh izjemno težavnega plezanja uspelo prek severozahodne stene prebiti na sam vrh. Zvonko Požgaj, njuna edina zveza z dolino, je dogajanje spremljal iz baznega tabora, ju po oddajniku usmerjal in spodbujal, obenem pa skrbno snemal in zapisoval vse, kar se je dogajalo v tistih dramatičnih dneh.
Zvonko Požgaj je o tem vzponu napisal tudi knjigo, ki je režiserju Igorju Vrtačniku poleg njegovih posnetkov postala temelj za filmsko zgodbo. Vrtačnik pravi, da je film spomin na dva izjemna človeka, ki ju je povezal težaven vzpon, ko sta bila na začetku svoje alpinistične poti. »Vanja je bil izjemen človek, čeprav se o njem ve komaj kaj. Tomaž pa je bil pozneje medijsko zelo izpostavljen. Tudi osebnostno sta si bila diametralno nasprotna. Hkrati pa edina kombinacija, ki je to steno sploh lahko zmogla. Stvar ni bila načrtovana niti nista zares pričakovala, da jo bosta zmogla v alpskem stilu. Bila je bolj tiha želja – in zgodilo se je. Stvari so najlepše, ko se začenjajo, zgodijo same po sebi.«
Režiser pravi, da je bilo ustvarjanje tega filma tudi zanj nekakšna pot spoznavanja, meditacija. »Kdor je plezal, ve, da alpinizem niso fanfare, bobni in spektakel, kot se to snema danes. Je neskončno potrpljenje, čakanje, tišina, koncentracija. Želel sem, da je film enak.«
V filmu nastopa tudi sin Tomaža Humarja, ki se je rodil v dneh očetovega vzpona na Ama Dablam in kot 19-letnik postal najmlajši človek, ki je prekolesaril zemeljsko oblo. Duhovne in vztrajnostne dediščine svojega očeta ne skriva: »Moj oče mi je pomenil to, kar upam, da bom nekoč tudi jaz pomenil svojemu sinu. Torej zgled in ponos. Bil je človek, ki je imel sanje, večje od strahov. Oče me je poleg številnih spoznanj naučil predvsem dveh stvari: v življenju nikoli ne poklekni in ne zapravi svojega ponosa, kajti ko enkrat to storiš, ti ne ostane nič. In ne odnehaj takrat, ko je težko.«
Film Ama Dablam, izsanjane sanje je film o izginjanju, času, umrljivosti, spominu in večnosti človeškega duha ter se priklanja enemu največjih dosežkov slovenskega alpinizma v svetu – vzponu Vanje Furlana in Tomaža Humarja na Ama Dablam leta 1996. Je film o življenju samem, kot pravi Vrtačnik.
Ama Dablam, izsanjane sanje: najboljši alpinistični film leta 2017
»Dokumentarni film o izjemnem dosežku v Himalaji uspešno rekonstruira ta alpinistični podvig z odlično uporabo arhivskega filmskega in fotografskega gradiva, z izvirnim zvokom in pripovedmi sodobnikov, ki doživeto izrišejo oba junaka severozahodne stene Ama Dablama leta 1996,« so odločitev za podelitev nagrade za najboljši alpinistični film na 11. festivalu gorniškega filma leta 2017 argumentirali žiranti.
Zvočni opis dokumentarnega filma Ama Dablam, izsanjane sanje je pripravila Carmen L. Oven. Tudi zanjo je bil to svojevrsten izziv.
Ste že izkušena zvočna opisovalka igranih in dokumentarnih filmov na TV Slovenija, vendar je bil to vaš prvi alpinistični film, mar ne?
Pravzaprav res. Sicer sem že zvočno opisovala igrane in dokumentarne filme, v katerih so bili adrenalinsko razmišljanje akterjev, popolna predanost naravi in upoštevanje njenih zakonitosti, na primer film o legendarnih Drenovcih, pa o bratih Rusjan, vendar je bil Ama Dablan prvi film, v katerem imajo glavno vlogo gore. In to povsem spremeni tudi lastnosti zvočnega opisovanja.
Čemu je bilo torej pri opisovanju treba posvečati največ pozornosti?
Omenila sem, da je prav veličina gora, ki jo lahko začutiš ob arhivskih posnetkih vzpona legendarnih Tomaža Humarja in Vanje Furlana, spreminja način zvočnega opisovanja. Nenadoma v ospredje opisa stopi opisovanje gore, naravnega, v tistem času še zelo prvinskega in vsega, kar je z goro povezanega, na obrazih in izrazih glavnih likov in pripovedovalcev. Tako sem se pri opisu ogromno posvečala iskanju besed, ki bi ujele tišine v steni, ki bi stene prikazale kot živa polja preizkusa in izziva za alpinista ter hkrati lepote, ki jo daje takrat še redkost človeških stopinj v tem delu sveta. Zelo pomembne so se mi zdele stvari, ki so specifično drugačne od sveta, v katerem živimo: oltar, na katerem se šerpe zahvaljujejo za uspešen vzpon, prvinskost in edinstvenost Himalaje, barvaste zastavice, ki jih preletavajo temne ptice …
Ste se morali posvetovati glede terminologije, strokovnih alpinističnih izrazov?
Pri tem dokumentarnem filmu je večina strokovnih stvari zelo poljudno in nazorno predstavljena tudi za nealpiniste, zato ni bilo veliko težav. Vseeno pa sem kolega alpinista povprašala za nekaj izrazov, še najbolj zato, da sem skozi lastno razumevanje »alpinističnega jezika« lahko orisala vzdušje edinstvenih trenutkov slovenske in svetovne alpinistične zgodovine, ki jih prinaša ta dokumentarni film.
Pisnemu opisu sledi snemanje v studiu. Na kaj je bilo treba paziti pri zvočnem ubesedenju opisa?
Predvsem na to, da smo ohranili veliko zvokov, da zvočni opis ni prekril zvokov vetra, tišine, drobnih glasov, ki so bistveni za razumevanje in občutenje vzdušja visoko v gorah.
Vabljeni k ogledu dokumentarnega filma Ama Dablam z zvočnim opisom v nedeljo, ob 18.10, na TV SLO 2. x
Veronika Rot
