Starši slepih in slabovidnih otrok, ki so se zaradi nepravilnega tolmačenja zakonovza vrsto let morali odpovedati enemu od dveh dodatkov, se še vedno borijo za svoje prvice. Spomnimo, da dvaindvajset staršev slepih in slabovidnih otrok toži državo za 320 tisoč evrov, ker jim poleg dodatka za pomoč in postrežbo več let ni izplačevala dodatka za nego otroka. Ker naj bi se ta dva dodatka izključevala, so se morali po navodilu ministrstva za delo enemu dodatku odpovedati. Razlaga zakona se je nato spremenila, družine pa zdaj znova prejemajo oba dodatka.Čeprav je ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti obljubilo, da bo preučilo, kako zadeve urediti za nazaj, se to ni zgodilo. Zato so starši ubrali dologtajno in drago sodno pot. V prvih treh primer je sicer delovno in socialno sodišče na prvi stopnji sprejelo zavrnilno sodbo, pred kratkim pa je odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča staršem dala novo upanje. O tem smo se pogovarjali z odvetnico Nušo Maček, ki starše na sodišču zastopa brezplačno.
Po zavrnilnih sodbah je odločitev višjega sodišča za starše slepih in slabovidnih otrok pomembna zmaga. Kaj je odločilo sodišče?
Višje sodišče je odločilo, da se zadeva vrne v ponovno odločanje in zdaj mora delovno sodišče ponoviti prvostopenjski postopek. Zavedam se, da je to le delček uspeha in bo sodna pot za vse starše teh otrok še dolgotrajna. Sojenje bo ponovljeno, potrebna bo ponovna izvedba vseh dokazov, in to je dolgotrajni sodni postopek. Predvidevam, da bosta nasprotni stranki vztrajali pri svojih ugovorih, kot v predhodnem upravnem postopku. Zadevo smo sicer želeli rešiti na miren način, z mediacijo, vendar predloga niso sprejeli. Vztrajali so pri svojih argumentih, ponovili so jih na sojenju na prvi stopnji, zato ne pričakujem, da bo zdaj drugače. Veste, za naše otroke je pot do pravnomočne sodbe predolga. Zato je zame še vedno prva naloga in prvi cilj ministrstvu, torej državi, ponuditi roko, torej mediacijo ali sodno rešitev. Vsi otroci žal ne bodo dočakali pravnomočne sodne odločitve v tej zadevi. Je pa pomembno, da se ministrstvo oziroma država vendarle zamisli, da je treba nekaj ukreniti, da gre za politično, državno vprašanje, da je treba popraviti škodo tem otrokom, da je škoda nedvomno nastala in da obstaja ter da zaradi krivice trpijo prav otroci.
Kaj to pomeni za nadaljnji potek postopka v zadevi gospe Bukovič?
Sinka gospe Liljane Bukovič ni več med živimi, vseeno bo mamica kot tožnica sodelovala v ponovljenem sojenju, ker je ta sodba pomembna spodbuda za vse druge starše. Vztrajala bo, saj želi doseči sodno odločbo, če ne bo prišlo do neke mirne rešitve spora. Če bo ministrstvo odslej drugače gledalo na zadevo, glede na odločitev višjega sodišča z napotki prvostopenjskemu sodišču, in spremenilo stališče, bo ta mamica dosegla sodno odločbo na prvostopenjskem sodišču. Če bo takšna odločba, ki bo glede na napotke višjega delovnega in socialnega sodišča morala biti, predvidevam, zdaj drugačna, kot je bila prvotna odločba, potem se zadeva lahko teoretično hitro konča s plačilom odškodnine, v višini, ki jo tudi že napoveduje sodba višjega sodišča. Višje delovno in socialno sodišče se je namreč že opredelilo, da odškodnina pripada staršem vsaj od datuma, ko je v letu 2012 višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani odločilo, da se dodatka ne izključujeta, in je bila staršem marejena krivica. Od takrat dalje torej ni dvoma, da se lahko zdaj z ministrstvom pogodimo in dosežemo poravnavo za višino odškodnine vsaj za to obdobje za nazaj. Preostanek je stvar pogajanj ali pa stvar nadaljnjega sojenja.
To je primer Bukovič. Kaj pa lahko pričakujejo drugi starši, ki prav tako iščejo pravico na sodišču?
Ker je gospa Bukovič doživela neuspeh na prvi stopnji, je zanjo to imelo tudi stroškovne posledice. Nasprotni strani, to je centru za socialno delo in ministrstvu, je morala povrniti sodne stroške v višini dva tisoč evrov, kar je precej visok znesek, in lahko verjamete, da je to težko plačala. Ko smo videli, da to čaka tudi druge starše, smo se odločili ravnati ekonomično in smo za vse preostale zadeve, če niso bili tik pred koncem razsoje na prvi stopnji, predlagali prekinitev postopka do pridobitve prve pravnomočne sodbe v podobni zadevi. Ker nam je zdaj uspelo s pritožbo, bomo za vse preostale starše nemudoma predlagali nadaljevanje vseh sodnih postopkov.
Kot ste omenili, je Višje sodišče ocenilo, da so bile ukinitve odločb v času pred izdajo sodbe iz leta 2012 pravilne, izdane po tem datumu pa ne. Kako si razlagate tako stališče?
Gre za pravno vprašanje, ki si ga pravniki lahko razlagamo na različne načine. Osebno menim, da je treba iskati odgovor v tem, da sta vedno obstajala dva zakona, zato da staršem pripadata obe pravici in da je bil sam postopek ukinitvenih odločb, ki so ga izvajali centri za socialno delo, popolnoma nepravilen. Centri za socialno delo so po napotkih države ravnali popolnoma nezakonito. Nikoli ni bilo dileme, da je slep otrok, ki nujno potrebuje vsakodnevno pomoč, in ni kriv, da se je takšen rodil, odvisen od pomoči svojih najbližjih. Zato dodatek za pomoč in postrežbo pripada otroku, staršu, ki takšnega otroka neguje, pa pripada dodatek za nego. Država žal ni zagotovila zadostne pravne interpretacije, ki bi poskrbela, da se ti dve pravici nikoli ne bi izključevali. Šele sodba višjega delovnega in socialnega sodišča iz leta 2012 je razčistila to pravno vprašanje. Ugotovitveni postopek in pritožbe v samem ugotovitvenem postopku nikoli ne bi prinesle drugačnega rezultata.
Kako boste dokazovali, da bile ukinitve odločb nepravilne tudi pred letom 2012?
Dokazovali jih bomo tako, kot smo to počeli doslej, in sicer v dokaznem postopku. Sodišča na 1. stopnji, ki so že izdala sodbo, so te dokaze preprosto spregledala. Ponudili smo dokaz z zaslišanjem in s predložitvijo ukinitvenih odločb staršev, ki so se pritožili in izkoristili vsa pravna sredstva, pa so bili neuspešni.
Kaj bodo vaši naslednji koraki?
Naprej bijem boj za pravice teh otrok. Že večkrat sem povedala, da zastopam najpogumnejše starše v tej državi, in zastopam tudi 22 najpogumnejših otrok. Želim si, da bi vsi otroci imeli svoje pravice, da se odpravi krivica, najbolj pa si želim, da čim prej prejmem vabilo ministrice Anje Kopač Mrak na razgovor, glede na to, da je tudi ministrstvo prejelo to sodbo, s katero nam je uspelo s pritožbo, in da drug drugemu ponudimo roko sprave. In da čim prej dosežemo izplačilo odškodnine. Veliko ljudi se obrne na našo pisarno, bodisi s pismi bodisi tudi po telefonu, in sporočajo, da ne morejo razumeti, da se tem otrokom godi taka krivica. Saj vendar gre za samo 200 evrov, ki pa jih starši uporabijo za fizioterapijo, za zdravila in za nego. Saj gre vendar za otroka, ki je od rojstva prizadet. Pravijo, da ne razumejo, da država preprosto ne seže v žep in popravi to krivico. Nekateri so se po tem, ko je vaša televizija naredila na to temo več prispevkov, obrnili tudi na varuhinjo, čeprav sami niso prizadeti in nimajo otroka s posebnimi potrebami, in ji dali pobudo, naj vendarle nekaj naredi.
VLASTA NUSSDORFER – VARUHINJA ČLOVEKOVIH PRAVIC
Že leta 2015 ste pozvali ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, naj z vsemi prizadetimi, ki uveljavljajo svoje pravice na sodišču, sklene poravnavo. Vlada se je v odzivnem poročilu varuha odzvala negativno. Kako to komentirate?
Država nam najprej ni prisluhnila, menila je drugače kot varuh. Mi smo priporočali celo poravnavo. Torej, da se država poravna z vsemi, ki so prizadeti, brez stroškov zanje. Zadeve so centri za socialno delo reševali različno, in to je krivično. Nekateri centri so to priznavali, drugi ne. Nekateri so šli v tožbo, drugi ne. Pravično in pošteno je, da se reši za vse enako. Za naprej ni dileme, zadeve pa je treba rešiti tudi za nazaj. Dokler ni bilo sodbe, ki je pozitivno rešila to zadevo, ni bilo rešitve. Menim pa, da sodba iz leta 2012 pomeni, da je treba ravnati enako, ne samo za naprej, ampak če je nekaj pripoznano s sodbo, to pomeni, da je bila krivična rešitev za nazaj.
Doslej ministrstvo ni pokazalo posluha. Boste vztrajali pri tem, da je treba krivice za nazaj popraviti?
Varuhu je s priporočili uspelo. Vsa so bila sprejeta v državnem zboru, to pa dobesedno pomeni, da bi jih morala država upoštevati. Če jih ne upošteva, jih lahko ponavljamo, opozarjamo ministre, damo v javnost, tudi mediji nam lahko pomagate, in sama ta hip menim, da je skrajni čas, da se zadeva pravično reši za vse. Da se situacija za nazaj uredi za vse enako. Ne glede na to, ali je nekdo ubral sodno pot ali nanjo ni stopil. Vemo, da gre za zelo občutljivo populacijo, slabovidne in slepe, in mislim, da je prav, da ministrstvo ravna enotno in da poravna vse za nazaj. V kratkem bomo imeli na rednem obisku ministrico (Anja Kopač Mrak, op. p.), vsako leto pride celo dvakrat, ker je to pomembno področje njenega dela z ljudmi, opozorili jo bomo in pričakujemo ugoden razplet. x
Vesna Pfeiffer
