Znotraj posameznih interesnih skupin so danes izvolili še 17 državnih svetnikov, zastopnikov socialnih, gospodarskih in poklicnih interesov. Med njimi je tudi Boriš Šuštaršič, ki je bil prvič izvoljen v Državni svet Republike Slovenije leta 1992, leta 1997 je nastopil drugi mandat in leta 2007 še tretjega. Šuštaršič jeznova svetnik za področje socialnega varstva, sicer je predsednik Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije, v DS pa prihaja namesto sekretarke skupnosti Centrov za socialno delo Darije Kuzmanič Korva.
Po četrtkovi izvolitvi 22državnih svetnikov, ki vdržavnemsvetuzastopajo interese lokalnih skupnosti, so danes bile na vrsti še volitve zastopnikov socialnih, gospodarskih in poklicnih interesov. Vsidržavnisvetnikiso voljeni za dobo petih let. Boris Šuštaršič je bil izvoljen zasvetnika za področjesocialnega varstva. Njegovo življenje je močno zaznamovalo dedno progresivno živčno-mišično obolenje, zaradi katerega je od svojega 11. leta na invalidskem vozičku. Kljub invalidnosti je v rednem času končal osemletko in opravil gimnazijsko maturo. Nato je na univerzi začel s študijem angleščine in francoščine, ki ga je bil prisiljen v drugem letniku, to je bilo leta 1966, zaradi vrste dejavnikov prekiniti, poleg tega pa je tedaj postal prvi predsednik novoustanovljenega Združenja distrofikov Jugoslavije in tri leta kasneje tudi predsednik Društva distrofikov Slovenije.
Prvi predsednik Združenja distrofikov Jugoslavije
»Ko sem zbolel za spinalno atrofijo, za katero tedaj zdravniki še niso znali postaviti diagnoze, sta bila starša pretresena, saj so jima povedali, da ne bom dolgo živel. Čez dve leti je isto obolenje dobil tudi moj brat. Starša sta imela ves čas ljubeč odnos do naju in se po najboljših močeh trudila, da bi nama omogočila kvalitetno življenje v dobi odraščanja. Oba sva med 11. in 12. letom dobila invalidski voziček. Še danes zelo spoštujem tedanje šolske oblasti in vodstva šol, ki so poskrbeli, da sva ohranjala stike z razredom in sošolci. K vsakemu posebej sta na dom prihajala sošolca iz pripadajočega razreda. Ob vsakem polletju sva na šoli opravljala pisne in ustne izpite ter redno dobivala spričevala. Zapletlo pa se je na fakulteti, ker so bile zgradbe za naju nedostopne in nisva imela pravih možnosti za uspešen študij. Poskušal sem še na drugi fakulteti, a me je življenjska pot leta 1966 zanesla v Zenico in zdravilišče Fojnica pri Sarajevu, kjer so s pomočjo posebne terapije izvajali nekakšen program obnovitvene rehabilitacije, in še danes mi ni povsem jasno, kako sem postal prvi predsednik Združenja distrofikov Jugoslavije. Tri leta kasneje sem ustanovil slovensko organizacijo distrofikov in od tedaj sem se vedno bolj posvečal področju invalidskega in zdravstvenega varstva, tudi v okviru drugih družbenih dejavnosti. Starši mi zaradi let niso mogli več zagotavljati fizične pomoči, in odselil sem se v svoje stanovanje ter oblikoval lastno družinsko skupnost. Te lepe in zanimive življenjske zgodbe nikoli ne bi doživel, če ne bi bil tako dejaven na področju življenja invalidov.«
Zavzema se za Slovenijo kot socialno državo
Šuštaršič je bil prvič izvoljen v Državni svet Republike Slovenije leta 1992, leta 1997 je nastopil drugi mandat in leta 2007 še tretjega. Zavzema se za Slovenijo kot socialno državo v smislu 2. člena ustave in s tem za socialne politike, ki socialno ogroženemu prebivalstvu zagotavljajo zadostno podporo, da ne zaide v brezizhodne stiske zaradi tržne tekmovalnosti, kakor tudi za izenačevanje možnosti in neodvisno življenje invalidov v skladu s Konvencijo o njihovih pravicah. Doslej največje priznanje za dosežke na področju socialnega varstva v samostojni slovenski državi mu je izkazalo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve z nagrado za izjemne uspehe pri delu na področju socialnega varstva in državno odlikovanje s častnim znakom svobode Republike Slovenije za zasluge in osebni prispevek v dobro invalidov Slovenije.
Racionalno do ciljev
»Odkar pomnim, od otroštva dalje, nisem imel težav z utrujenostjo ali naveličanostjo, ki bi mi vzeli voljo do dela. Zakaj je tako, ne znam razložiti, vzrok pa gotovo tiči v mojih telesnih danostih. Seveda to ni vse, kajti redno spanje, izogibanje alkoholu in mamilom, dokaj redno treniranje telesa, radovednost, soliden spomin, sposobnost hitrega osredotočanja, kreativna integracija podatkov in še kaj vpliva na to, da me okolica vidi kot človeka, ki je poln silne energije. Žal pa ljudje okoli mene ne vidijo, da sem zaradi invalidnosti velik potrošnik socialnega časa (fizična odvisnost od drugega človeka). Ko hočem doseči določene cilje, moram delovati skrajno racionalno in se izogibati zamudnim postopkom, to pa ni vedno prijetno niti zame niti za sodelavce. Zato imajo ljudje velikokrat napačen vtis, da nisem niti čustven, niti razumevajoč, kaj šele sočuten.«
V.P.
