V Kinu Šiška v ponedeljek, 4. decembra 2017, v okviru festivala look&roll poteka projekcija sedmih kratkih filmov na temo življenja ljudi z različnimi oviranostmi. Ob tej priložnosti je Ljubljano obiskal Gerhard Protschka, umetniški vodja festivala. Z njim smo se pogovarjali o prilagajanju filmske umetnosti za slepe in slabovidne ter gluhe in naglušne.
Ste umetniški vodja festivala look&roll in tudi strokovnjak za zvočno opisovanje za slepe in slabovidne. Nam lahko poveste kaj več o festivalu look&roll?
Look&roll je mednarodni festival kratkega filma, katerega fokus je usmerjen v človeško raznovrstnost. S tem mislim na življenje z oviranostmi, okvarami in motnjami. Drugo področje je staranje in starejši, saj se številne njihove potrebe in zanimanja prekrivajo s potrebami in zanimanji ljudi z oviranostmi. Rad bi poudaril, da se ne štejem za strokovnjaka za avdiodeskripcijo. Zvočne opise pripravljam skupaj s slepimi kolegi, in to skoraj izključno le za festival look&roll. Ko smo se lotili tega festivala, ni bilo v Švici nikogar, ki bi ponujal te storitve. Zato sem odpotoval v Veliko Britanijo, da bi se tega naučil, in tako sem začel. Nisem torej nekdo, od katerega lahko pričakujete znanstveno razpravo o tej temi. Vendar se jaz in vsa moja ekipa zelo dobro zavedamo pomembnosti avdiodeskripcije za slepe in seveda prevajanja vsakega govora za gluhe in naglušne.
Kakšen je temeljni namen festivala?
Naš glavni namen je pomagati ljudem, da bi premagali svojo nevednost in razširili svoje mišljenje k bolj odprti družbi. Za ljudi z oviranostmi in njihove družine želimo ponuditi motivacijo in spodbudo z zgodbami vzornikov na mednarodni ravni. V Švici, tako kot v drugih nemško govorečih državah, je zavedanje o dostopnosti in inkluziji na precej nižji ravni kot v primerjavi v skandinavskih državah in Veliki Britaniji. Prepričani smo, da naš prispevek, ki ga deloma širimo tudi s prodajo na DVD-jih, pokaže ljudem z oviranostmi, njihovim družinam, strokovnjakom in gledalcem na splošno, kako čudoviti so rezultati v drugih državah, kjer je v zadnjih desetletjih inkluzija močno napredovala.
Kaj DOSTOPNOST pravzaprav vključuje? Kako vizualne vsebine narediti dostopne vsem? Za katere vrste dostopnost poskrbite na festivalu look&roll?
Dostopnost je odvisna od različnih potreb uporabnikov. Ponujamo dostopnost za uporabnike invalidskih vozičkov, podnapise in znakovni jezik za gluhe in naglušne, avdiodeskripcijo za slepe in slabovidne. Korak naprej je lahko branje za gledalce z motnjami branja. Predvsem pa toplo in spoštljivo vzdušje za vse z oviranostmi na prizoriščih dogodka. To je nekaj povsem drugega kot dobrodelnost! Glede lahkega branja – meni osebno se zdi zelo težko pisati v tehniki, ki ustreza priporočilom za to uporabniško skupino, obenem pa je zadovoljujoča tudi za splošno občinstvo. Nekatere stvari so vendarle zapletene in jih je nemogoče izraziti v lahkem branju. Priznam, mučimo se s pravili v tej točki, a jih poskušamo upoštevati. Vsakega našega dogodka se udeleži tudi precej gledalcev z omejenimi kognitivnimi sposobnostmi. Obožujejo avdiodeskripcijo, saj beremo podnapise v nemščini, in to jim zelo pomaga. Vemo in naše izkušnje nam to dokazujejo, da ljudje z duševnimi motnjami resda zelo radi gledajo Disneyjeve programe, so pa tudi zelo občutljivi za resnejše teme.
Skratka, menim, da so dostopnost predvsem opisni podnapisi za gluhe in naglušne, znakovni jezik za govore in pogovore, avdiodeskripcija in vsaj od pet do deset prostorov za invalidske vozičke – seveda na dobrih glediščih in ne dva metra pred platnom. Dostop za invalidske vozičke pa mora biti urejen ne le za dvorano, temveč tudi za bar, restavracijo in toaletne prostore.
Kako izbirate filme, ki jih prikazujete na festivalu look&roll?
Najprej naj poudarim, da look&roll ni omejen le na dokumentarce, temveč je odprt za vse žanre, države, leto produkcije in tako dalje. Naš proces izbora je dolg in zanj porabimo veliko sredstev. Raziskujemo po najpomembnejših festivalih kratkega filma po vsem svetu. Imamo dostop do nekaterih festivalov in do arhivov kratkega filma, zelo pomembni pa so tudi ogledniki, kot jim rečemo, ki nam filme priporočajo. Ti ogledniki so večinoma ljudje, ki so look&roll obiskovali kot gostje, člani žirije ali člani komisije za izbor in nam tako zelo pomagajo.
Na leto pogledamo kakih 800 filmov – look&roll je vsako drugo leto – in izberemo od 70 do 90 filmov za komisijo za izbor. V komisiji je od pet do šest članov, za vsak festival drugih. Vedno povabimo filmske strokovnjake in ljudi z oviranostmi. Oni izberejo filme za naše štiri programe za mednarodno tekmovanje. Nazadnje torej le kakih 22–25 filmov od 1600, ki smo si jih ogledali, pride v tekmovalni izbor. Zato je kakovost našega programa na tako zelo visoki ravni.
Slovenija je država podnaslavljanja, torej smo s to tehniko dobro seznanjeni. Ali po vašem mnenju obstaja razlika med prevajanjem in podnaslavljanjem produkcije v tujih jezikih ter podnaslavljanjem za gluhe in naglušne?
O tem bi se dalo veliko povedati, a na kratko: menim – poleg opisnih dodatkov in opisa zvokov –, da je treba pri podnaslavljanju za gluhe in naglušne upoštevati, da žal marsikateri od njih še vedno niso zelo vešči branja. Če imamo torej zelo zapletene dialoge, so po mojem sprejemljive določene poenostavitve v podnaslovih. Mislim tudi, da je treba v podnaslovih čim bolj slediti govorjeni besedi, da je omogočeno tudi hkratno branje podnaslovov in branje z ustnic. Omeniti moram, da je prevod – in podnaslavljanje je, tako kot avdiodeskripcija, dejansko prevajanje – umetnost »izgube«, saj vam nikoli ne bo uspelo narediti idealne različice, ki bi ustrezala vsem. Zato menim, da razpravljanje strokovnjakov o najboljših praksah pogosto ni preveč v pomoč tistim, ki take storitve potrebujejo.
Prilagajanje avdiovizualnih del za slepe in slabovidne je svojevrsten izziv. V zadnjem času se avdiodeskripcija razvija na različnih področjih, kako pa jo opredeljujete vi?
To je orodje, ki ljudem z okvaro vida pomaga slediti vizualnemu okolju.
Kako zagotoviti kakovostno avdiodeskripcijo?
Prvo in najpomembnejše je, da v produkcijo vključite ljudi z okvaro vida. Želim si, da bi imeli vsi zvočni opisovalci vsakodnevne izkušnje s slepimi in slabovidnimi. Šele tedaj, bi rekel, se lahko zavedaš dejstva, da ne boš nikoli opravil popolnega dela. Potrebe uporabnikov avdiodeskripcij so zelo različne. Obstajajo odlična priporočila za avdiodeskripcijo na spletu. Po mojem najboljša lahko najdete v Veliki Britaniji, veliko je tudi nemških navodil.
Poudaril pa bi, da je pri avdiodeskripciji najpomembnejše, da znaš razbrati in opisati najpomembnejše tišine v filmu; da vsake toliko pustiš praznino, čeprav bi želel izpolniti vsak delček med dialogi, da bi ga napolnil z opisom. Naj si slepi in slabovidni vendarle tudi odpočijejo in uživajo v izvirni zvočni podlagi. Nikoli ne daj rokopisa zvočnega opisa iz rok, ne da bi ga pregledala slepa oseba.
Omenil pa bi še nekaj. Pri filmih, v katerih je veliko dialogov in akcije, priporočamo kratek zvočni uvod. Pred začetkom filma naredimo kratek opis likov in splošen oris filma, da ga slepi lažje spremljajo. Glede tega je nekaj nasprotujočih si mnenj, ampak po mojih izkušnjah slepi pravijo, da jim je to v veliko pomoč. Med predvajanji na oder postavimo tablo, na kateri piše, da slepi in slabovidni lahko v slušalkah spremljajo kratek opisni uvod v film. Po drugi strani je to tudi korak k ozaveščanju.
Katere sposobnosti mora imeti dober zvočni opisovalec?
Mislim, da mora vsak, ki želi delati na tem področju, predvsem imeti stik s slepimi. Nikakor ne sme misliti, da opravlja dobrodelno delo. Delo je natančno, polno dvomov, in vedno boš iz ene ali druge strani slišal, da si nekaj naredil narobe.
Seveda moraš biti dober pisec, biti pa moraš tudi pragmatičen, posebno v trenutkih, ko se je treba odločiti. Kajti pri zvočnem opisovanju se moraš nenehno odločati. Zavedati se moraš tudi, da slepi razberejo iz tega, kar slišijo, veliko več kot videči.
Bi avdiodeskripcijo opisali kot umetnost?
Dober opis je vedno umetnost, in to ne le, kadar opisujete za slepe, ampak ne pretiravajmo. Talent je potreben v vsakem poklicu in raje rečem, da je avdiodeskripcija umetniška obrt.
Kaj menite, kakšen razvoj dostopnih tehnik se obeta v prihodnosti?
Mislim, da so tehnologije že tukaj in jih moramo zgolj uporabiti. Preveč je govorjenja in pregovarjanja in premalo praktičnih korakov. Rad bi izrazil svoje dvome glede vseh storitev, vezanih na aplikacije v kinih. Nesmiselno je pošiljati podnaslove na pametne telefone. Podnapisi morajo biti na platno! In z digitalno kinematografsko tehnologijo obstajajo cenovno ugodne in zanesljive rešitve, da se avdiodeskripcije predvajajo na slušalke. Po mojem mnenju so tehnične možnosti za svetlo in dostopno prihodnost tukaj. Samo uporabiti jih moramo. In 100-odstotno prepričan sem: to bo gotovo dvignilo prodajo vstopnic na kulturnih dogodkih.
Za vse, ki dvomijo o pozitivnih učinkih inkluzije, pa le še misel. Kmalu bo tu čas, ko jih bodo citirali tako kot cesarja Viljema, ki je nekoč rekel: »Avtomobil je zabavna igrača, a nikoli ne bo nadomestil konja …« x
Veronika Rot
