"Želim, da se ljudje zavejo, da imamo kljub oviranosti številne sposobnosti. Vsi ljudje smo enakovredni. Za nas je žaljivo, če nas imajo kot invalide za manjvredne," je izjavila ob izvolitvi. Želi si namreč, da bi jo ljudje videli kot človeka, in ne njene invalidnosti. Z veseljem se je odzvala na povabilo za intervju in nam zaupala svojo življenjsko zgodbo.
Mi lahko poveste kaj več o sebi in svoji družini?
Rodila sem se v mestu Valencia v Španiji pred 46 leti in sem najstarejša od treh otrok – brat Luis je leto dni mlajši od mene, najmlajši brat Javier pa je pet let mlajši. Moja mama Pilar je bila profesorica terapevtske pedagogike, moj oče Luis pa je bil ekonomist in je vse življenje delal v banki. Oba sta že upokojena. Moja družina je zelo povezana, zelo pomembno vlogo v mojem življenju pa so imeli tudi moji stari starši – brez njih vse delo, ki so ga moji starši vložili vame, ne bi bilo mogoče. Pa seveda tudi moji strici, bratranci in sestrične, brez vseh njih ne bi bila to, kar sem.
Kam ste hodili v šolo, kako vas je sprejela okolica?
Ko sem začela hoditi v šolo, še ni obstajal zakon, ki bi omogočal, da bi bila oseba z intelektualno oviranostjo vključena v običajno šolo. Morali smo hoditi v posebno šolo. Zato so se moji starši odločili, da me vpišejo v zasebno običajno šolo, kjer so imeli različne učne modele in kjer sem se lahko učila od drugih in drugi od mene. Močno sem se morala truditi, nisem imela dodatnega učitelja za dodatno učno pomoč in tudi ne logopedinje, učni načrti niso bili prilagojeni, skratka, ni bilo takih možnosti kot zdaj. Moji starši so bili tisti, ki so mi skupaj z nekaterimi predanimi učitelji pomagali. Danes vse te možnosti na srečo obstajajo in so v šolah na voljo otrokom s posebnimi učnimi potrebami. Pozneje sem se izobraževala na višji šoli za gostinstvo in turizem ter dosegla naziv pomočnice gospodinjstva in tudi pomočnice vzgojiteljice v vrtcu. V tem obdobju sem se morala še veliko bolj truditi, bilo pa mi je tudi zelo težko, predvsem čustveno, kajti tam sem spoznala, da nimam prijateljic, ampak le sošolke, ki niso razumele, da so mi všeč iste stvari kot njim; pri svojih načrtih me niso upoštevale ali me vanje vključevale. Zanje sem bila drugačna, kar je bilo zame zelo težko.
Le v svoji družini sem bila enaka drugim, starši so me vzgajali popolnoma normalno, deležna sem bila enakega odnosa kot moja brata, od vsakega od nas sta zahtevala, kar smo bili sposobni narediti. Odraščala sem z zavedanjem, da se moram potruditi bolj kot onadva, da dosežem isto, vendar da je to vredno truda.
Kje živite danes, ali ste popolnoma samostojni?
Živim s svojimi starši, vendar to ne pomeni, da ne živim neodvisno, sem popolnoma samostojna, živim svoje življenje, imam pa to prednost, da se lahko zanesem na podporo svojih staršev, obenem pa opravim svoj delež pri gospodinjskih opravilih in sem tako v pomoč njima.
Vaša karierna pot se je torej začela s poklicnim usposabljanjem na višji šoli za gostinstvo in turizem v Valencii. Kot ste rekli, ste dosegli naziv gospodinjske pomočnice in pomočnice vzgojiteljice v vrtcu. Ste kdaj opravljali ta poklic?
Nikoli nisem delala v tem poklicu, opravila sem zgolj prakso v restavraciji in vrtcu. V tem obdobju se mi je namreč ponudila možnost, da bi delala v javni službi.
Kakšna je bila vaša poklicna pot?
Trinajst let sem delala kot honorarna sodelavka na ministrstvih avtonomne pokrajine, dokler ni bil objavljen prvi razpis, prilagojen za osebe z intelektualno oviranostjo. Ko sem opravila te izpite, sem delala v različnih službah ministrstev, na primer Službi za socialno varstvo, Službi za enakost in inkluzijo, nazadnje v Službi za zdravstveno politiko.
Od kod želja po udejstvovanju v politiki? Kdo vas je navdušil za to? Kaj vas je pritegnilo? In kdaj ste se začeli ukvarjati s politiko?
S politiko sem se začela ukvarjati že zelo mlada. S skupino prijateljev sem se pridružila Novim generacijam, nekateri od teh prijateljev so ostali v tem, drugi so odšli. Jaz sem ostala, ugotovila sem, da mi je politika všeč, pa tudi to, da se lahko po tej poti trudim izboljšati kakovost življenja za skupnost oseb z Downovim sindromom, pa tudi na splošno oseb z oviranostmi.
V javnih službah delam že 26 let in na svoji poklicni poti sem delala z različnimi visokimi funkcionarji valencijske vlade (Generalitat de Valencia). Z nekaterimi sem se spoprijateljila in se od njih veliko naučila, nato pa sem spoznala Carlosa Mazóna, predsednika valencijske vlade. Dal mi je priložnost, da postanem sekretarka za področje oseb z različnimi oviranostmi, prav tako pa mi je dal priložnost, da se pojavim na listi kandidatov na preteklih volitvah 28. maja 2023 in tudi, da delam z njim kot poslanka avtonomne pokrajine. V politiko sem vstopila iz dveh razlogov: da bi skupaj s svojo stranko (Ljudsko stranko) delala in uresničevala različne projekte ter vse iniciative, ki jih imamo, pa tudi zato, da bi spremenila to, kako družba gleda na osebe z motnjo v duševnem razvoju.
Desetletja ste se borili, da bi bili ljudje z motnjami v duševnem razvoju vključeni v družbo, vaš trud pa je bil poplačan septembra lani, ko ste v španski avtonomni pokrajini Valencia postali prva poslanka z Downovim sindromom. Kaj vam to pomeni?
To mi pomeni ogromno. Kot sem že rekla, zato da uresničujem projekte svoje stranke, obenem pa je delati za dobro prebivalcev Valencie čast. In seveda mi veliko pomeni tudi to, da lahko delam za dobro oseb z omejitvami in poskušam spremeniti pogled družbe na osebe z Downovim sindromom. S tem bom lahko spodbudila tudi druge ljudi, da se borijo za svoje sanje.
Za sedež v parlamentu ste si prizadevali več desetletij. Že pri 18 letih ste se pridružili konservativni Ljudski stranki (PP) in bili aktivni. Ves ta čas ste se trudili za izboljšanje položaja oseb z Downovim sindromom v Španiji. Zdi se, da je vaša izvolitev v valencijski parlament dokaz, da vam je uspelo. Kaj vse se je spremenilo v teh 28 letih, odkar ste dejavni na tem področju? Kako dobro je v Španiji poskrbljeno za osebe s posebnimi potrebami?
V teh 28 letih se je spremenilo ogromno stvari, za kar gre zahvala družinam, ustanovam in osebam, ki delajo z osebami z Downovim sindromom in zanje, pa tudi ljudem z Downovim sindromom samim. S skupnimi močmi nam je uspelo, da so bili sprejeti zakoni, ki izboljšujejo izobrazbo, usposobljenost in zaposlovanje ter tudi zdravje oseb z Downovim sindromom, pa tudi to, da družine dobijo več pomoči, skratka, da se je izboljšala kakovost življenja oseb z Downovim sindromom. Še vedno pa je pred nami veliko dela, še vedno moramo premagati številne predsodke, za to pa potrebujemo zaupanje družbe, potrebujemo to, da družba verjame v nas, kajti brez tega ne moremo dokazati, česa vsega smo sposobni.
Ves čas ste se zavzemali za pravice in vključevanje invalidov v javno življenje, zato ste postali zgled za ljudi s posebnimi potrebami in tiste brez njih. Na katere dosežke v svoji dosedanji karieri ste najponosnejši?
Eden izmed dosežkov, ki je zaznamoval moje življenje in na katerega sem zelo ponosna, je ta, da sem naredila preizkus za javno službo na prvem razpisu, ki je bil prilagojen tudi za osebe z motnjami v duševnem razvoju v letu 2010. Naredila sem strokovni izpit za stopnjo N1 in tako postala javna funkcionarka, za kar sem se morala zelo potruditi in trdo delati. Ponosna sem tudi, da sem bila štiri leta predsednica združenja Asindown, prav tako pa sem zelo ponosna na to, da sem poslanka v parlamentu avtonomne pokrajine Valencie.
Kaj pa si še želite doseči, kakšni so vaši cilji zdaj, ko ste poslanka in imate večjo moč pri odločanju?
Želim si nadaljevati delo za svojo skupnost, za osebe z motnjami v duševnem razvoju, želim prispevati k ustvarjanju pravičnejše, bolj humane družbe, ki bi sprejela, da je različnost vrednota, zaradi katere smo vsi bogatejši.
