Odkrito o njuni samskosti. Brez otrok in brez porok. Je uspeh ne biti samski? Je poraz biti samski? V vaškem okolju morda, pa tudi na Metelkovi. "Randiji so super, na randi greš sam in greš sam tudi domov," je duhovito rekla Nela, ko se je mikrofon ravno ugasnil ...

Najprej moraš znati biti sam. Potem se lahko še družiš. Pritakneš h komu ali sprejmeš, da se kdo pritakne k tebi. Malo sreče moraš pri tem tudi imeti, da te dvojina ne požre. Ko se ugnezdijo še mladiči, pa sploh. Fizična bližina se lahko raztegne v opustelo čustveno distanco. Ni vsem dano živeti v kolikor toliko navdihujočem partnerskem odnosu, ni vsem dano ugoditi pričakovanjem po nadaljevanju vrste in priimkov. In kako jim potem teče to, drugačno življenje? V pogovoru z dvema samskima se zdi, kot da je vse v najlepšem redu.

Težko je reči, da sta se sama odločila za ta status. Po moje samskost ni odločitev, ampak situacija v procesu. Nekateri izstopijo iz zveze, ki menda nima prihodnosti, ali pa se nenadoma med njiju prikrade komunikacijski šum, češ, ne razumem, kaj si hotel/a/, želel/a/, pričakoval/a/, strast hlapi in nekdo zvezo zapusti. Odide. Češ, bilo je fajn, preprek pa tudi ravno prav, da moram izstopiti. In se osami. Privoli v to, da je trenutno samski/samska.

Drugi pa, takoj, ko se neki odnos konča, želijo iste stavke in izkušnje naslavljati na nekoga drugega. Kar pišejo komu na mejl ali na fb. Kar pokličejo. Kar nekoga, ki naj bi bil po njihovem mnenju trenutno "na voljo". Ali pa ga/jo po kakšni zabavi povabijo še na pijačo in - glej! - onadva že hodita. Kam in kako ne hodita, ne vemo. Izvemo pa, po navadi, koliko časa hodita. Ampak prav iz teh, povsem slučajnih zgodb, ki jih strah pred samskostjo neprenehoma lovi, nastane veliko družin in kakšen otrok. Odločitev je najpogosteje v ženskih rokah in rodilih. Ene se odločijo, druge bremzajo. Tiste, pri petdesetih, se lahko le muzajo ob komplimentih, češ, a moram paziti. Ja, pazite nase vsi, ki se odločate, ko se sprimete.

Ljubiti ne pomeni brezkompromisno iskati družinski azil, da bi kje gnezdili zgolj zato, da ne bi bili samski. Ali zato, da bi se spet nekje poštempljali. Lahko si ukrademo ljubezen, lahko jo preigramo, lahko premišljeno razmišljamo, koliko je kdo star, da lahko vpademo v ta preračunan prostor. Ja, se zgodi. Se dogaja ... In potem se navadimo drug na drugega. Ker smo se pač tako odločili. Še bolj zoprno je, če kdo prepričljivo poflirta, potem ko že zagori, pa potuhnjeno izgine. Vaje v slogu ... Brez stila.

Gledati v umirjen obraz na sosednji blazini, ki ga poljubimo, ne da bi trepnil, ker tega niti ne pričakujemo ... Take samskosti je malo. Veliko več pa je druge, tiste ugnezdene, kamor slučajna sraka ali srakec pritakneta še svojo bilko; in ne malo je tudi takih, ki si, seveda za določen čas, drznejo v lastnem neurju ustvariti gnezdo na sosednjem vrtu. Phaah!

Verjetno sta se veliko poljubljala tudi moja gosta. Danes samska. Neobremenjeno in uspešno svojo samskost vključujeta v družbo Nela Malečkar, novinarka, knjižna urednica pri Mladinski knjigi, in Pavle Ravnohrib, gledališki in filmski igralec, televizijski voditelj.