Predsedniške, z zelo verjetnim referendumom vred, bodo očitno le uvertura vanje. Hkrati pa odlašanje kaže, da morda Janša le še ni do konca prepričan, katero predvolilno strategijo izbrati v nepredvidljivem letu do izteka mandata aktualne vlade.

Ni vseeno, ali bi stranko na volitvah zastopala Romana Tomc ali morda Aleš Hojs, ki je na glasovanju za člana izvršilnega odbora SDS-a premagal vse druge strankine prvokategornike. Tomčeva je evropska poslanka, ki bi po svojem javno znanem političnem profilu lahko sodila v krog evropske desnice, ki jo simbolizira nemška CDU z Angelo Merkel. Aleš Hojs je v sozvočju s programom, ki ga je v soboto potrdil kongres, s komplimenti častnega gosta Viktorja Orbana.

Za (zlasti vzhodno)evropsko "alternativno" desnico je največja napaka razmajane Evrope politika Merklove do beguncev. Razlika je očitna; čeprav stranke sedijo v isti politični skupini, se med sabo razlikujejo vsaj tako, kot se v Sloveniji razlikujeta SDS in Nova Slovenija. Incident z (ne)povabljenim gostom iz vrst NSi-ja, ki je v Mariboru ostal pred vrati kongresa, je potrdil, da bi obe stranki po volitvah v resnici težko sedeli v skupni vladi. Vsaj če na čelu NSi-ja ostane Ljudmila Novak s svojo ekipo.

Ime kandidata SDS-a za predsedniške volitve bo zato eden od pomembnih kazalnikov, s kakšnimi dilemami se bo prihodnjo pomlad spoprijemala slovenska politika in v kakšnem kontekstu bo potekala kampanja. Kar bo izziv za levico, ki se že nekaj časa neusmiljeno spopada za čim večji del politične moči, kar potrjuje kaotično dogajanje v vladni koaliciji. Izvršna oblast je čedalje bolj podrejena nenehnim – zdaj že skoraj vsakodnevnim - usklajevanjem koalicijskih strank, iz katerih ne prihaja nič, razen nasprotujočih si sporočil.

Vse pomembne odločitve, s katerimi je trojica strank predolgo odlašala, od drugega tira, demografskega sklada, do zdravstvenih zakonov ali preureditve centrov za socialno delo, so ukleščene v navzkrižju interesov. Leve in levosredinske stranke je očitno uspavalo prepričanje, da so obsojene na zmago, ker Janševemu SDS-u, tudi če dobi na volitvah večinsko podporo, v nobenem primeru ne bi uspelo sestaviti vladne koalicije. Vprašanje bi torej bilo le še, katera med njimi (SD, SMC, DeSUS, morda še ZL ali morebitni novi igralci) bo dobila največ.

Toda ta taktika je kratkovidna in tvegana. Ne upošteva cele vrste spremenljivk, tudi v širšem evropskem prostoru, ki se lahko še zgodijo v zadnjem letu vladnega mandata. Spregleda, da bo na izid volitev brez dvoma vplivala (ne)udeležba. Ignorira dejstvo, da na prihodnjih volitvah morda ne bo "novih obrazov", kot sta bila Janković in Cerar, da pa tradicionalne stranke skoraj povsod dramatično izgubljajo. In še: če bo zadnje leto v znamenju padlih projektov – kot se je pred leti zgodilo Pahorjevi vladi – serijski poraženci pač ne morejo računati na uspeh.

Začenja se torej težko, nepredvidljivo leto. Zelo verjetno tudi surovo in neusmiljeno – po vsebini in formi. Predsedniške volitve pa bodo lakmusov papir, ki bo pokazal, kako se je v zadnjih letih nevarnega življenja spremenila slovenska politika in koliko je v njej ostalo prostora za realne alternative prihodnosti.