V zadnjih nekaj mesecih smo se trudili prodati Termoelektrarno Trbovlje, s kratico TET. Večinski lastnik je Holding Slovenskih elektrarn, ki je v stoodstotnem lastništvu države. In tako naprej in tako nazaj. Termoelektrarna je sicer nekaj drugega, kot so trgovske družbe, telekomunikacijska podjetja, letališča in podobna šara. Pri termoelektrarni, sploh pri delavnem konju, ki se je mučil z našo energijo pol stoletja, človek dobi v grlu cmok; a če prodajamo, prodajmo brez rasnega razlikovanja. Vse po vrsti, kot so hiše v Trsti. Ampak takoj na začetku si postavimo temeljno vprašanje, ki tako zaposluje naše analitične in novinarske sotrudnike: "Bo prodaja transparentna?"

Težko je vedeti, saj se o transparentnosti izrekamo po prodaji, redko med njo, skoraj teoretično nemogoče pa pred prodajo. A danes vendar poskusimo še pred prodajo TET-a ovrednotiti transparentnost prodaje, in to na osnovi revolucionarne metode, s katero, upajmo, bo v prihodnje operiral tudi slovenski KPK. Metoda, razvita na našem inštitutu, ki jo brezplačno podarjamo javnosti in pristojnim organom, se imenuje Nomen est omen!

Gre pa tako. Imamo trboveljsko termoelektrarno, ki jo kupuje švicarsko podjetje, ki pa je v lasti ruskega oligarha. Podjetje se imenuje Edelweiss. In naša metoda poskuša ugotoviti transparentnost podaje na osnovi bolj ali manj butastega imena podjetja kupca. Rus, ki ustanovi podjetje v Švici in ga poimenuje Edelweiss, je zagotovo podvržen korupcijskemu tveganju oziroma so njegovi nameni špekulativni in le stežka verjamemo, da bo vložil velik denar v TET, jo posodobil in pripeljal v njena skladišča bosanski premog.

Za razumevanje in revolucionarne metode se moramo najprej spoprijeti s tehnologijo imen podjetij. Dokler je bilo podjetij malo, ni bilo z imeni nobenih težav. Številna imena podjetij so postala celo blagovne znamke, kar se danes zgodi samo izjemoma. Ker je toliko podjetij in tako malo domišljije, nas bombardirajo z butastimi imeni. Podobno se dogaja med slovenskimi starši, ki zahtevajo, da imajo imena njihovih otrok samo tri črke, med katerimi sta obvezna "i" in "a". A to je že druga zgodba.

Torej; novodobna imena podjetij teoretiki delimo v štiri velike skupine. V prvi so gradbena podjetja, ki imajo v korenu "grad". Pom-grad je gradbinec iz Pomurja "Ve-grad" je bil iz Velenja in tako naprej. V drugi skupini so imena, sestavljena iz kratic, v tretji so duhovita imena, v četrti pa so imena oglaševalskih agencij. Ta morajo biti noro ustvarjalna, da pritegnejo stranke, ki nato plačujejo ustvarjalne rešitve. Recimo Luna ali Pristop! Potem pa je še podskupina odvetniških pisarn, ki se imenujejo po odvetniku ustanovitelju. In potem je tu Rus, ki da svojemu švicarskemu podjetju ime Edelweiss.

Saj človek razume problem. Že povprečen slovenski tajkun ustanovi kakšnih dvajset podjetij, med katerimi nato preklada svoje tajkunske strasti, kaj šele povprečen ruski tajkun! In idej za imena kmalu zmanjka. V predtajkunski dobi človek poimenuje svoja dva otroka, svojega psa in ljubkovalno ženo za obletnice poroke. Več mu ni treba, dokler mu računovodja ne naroči, da bi bilo dobro ustanoviti kakšnih dvajset podjetij. Od tega deset v davčnih oazah, kjer morajo imena zveneti neslovensko. Oziroma nerusko.

In potem imamo ubogega Olega, ki razmišlja, kaj bi lahko v Švici zvenelo švicarsko. In se spomni na Edelweiss, da pa bi zvenelo še malo internacionalno doda še "Investments". Prizor, kako Edelweiss, ki je roža, nekaj nekam vlaga, je sicer samo slovnična onanija, a če kaj, Olegu ni mogoče očitati botaničnega neznanja. Oziroma cineastične izobrazbe, saj stavimo, kako se je imena domislil, ko so v Rusijo prvič spustili Julie Andrews, kako beži pred nacisti. Beži sicer iz Avstrije, je pa res, da beži v Švico. In prepeva Edelweiss, kar je Olega najbrž tako močno ganilo, da se je odločil kupiti trboveljsko termoelektrarno.

Mogoče bi pomagalo, ko bi tudi pri podjetjih uvedli pravilo, kot je pri pasjih leglih. Torej, da imajo vsa podjetja enega in istega tajkuna enako prvo začetnico. Tako pa so tajkunska podjetja bolj podobna poimenovanju hurikánov. Vsako naslednje naredi večjo škodo.

Ampak vrnimo se k rožci. Edelweiss je po naše planika ali očnica in podjetje bi lahko vljudno poimenoval vsaj s slovenskim imenom, če že kupuje slovensko termoelektrarno. Nerodno je le, ker je planika simbol nedotaknjenosti, alpske narave in predvsem popolnoma čistega zraka. Trboveljska termoelektrarna pa je simbol natančno nasprotnih stvari.

Vendar je planika simbolnih zlorab navajena. Najbrž je ni rožce, ki bi bila tolikokrat zlorabljena kot prav planika. Imajo jo na čeladah neke ameriške vojaške enote, krasi romunski denar, po njej se imenuje pivo, da ne omenjamo vseh njenih povezav z množičnim turizmom. Te simbolne zlorabe so toliko bolj neverjetne, ker je rastlina v večini alpskih držav zaščitena že od konca devetnajstega stoletja. Povedano drugače: zaščitili smo jo kot rastlino, da jo lahko zlorabljamo kot simbol.

Za konec: po revolucionarni metodi ugotavljanja transparentnosti še pred prodajo, imenovani "nomen est omen", se stotniji zaposlenih, trboveljskemu okolju in posledično slovenskemu elektrogospodarstvu ne piše nič dobrega, če bo termoelektrarna prodana Rusu, ki je v Švici ustanovil podjetje z imenom Edelweiss.