Razprava o Kataloniji je zahtevna, o tem ni dvoma. A ni prva, ki v zadnjih letih dosega čustvene ravni in zgražanja nad pomanjkanjem solidarnosti. Razprava o Grčiji je ponudila tako rekoč enak odziv v javnosti, na eni strani jasne pozive Bruslju in voditeljem Unije, da je treba preseči formalistično logiko mednarodnega ustroja in se osredotočiti na trpljenje sočloveka, rojaka, Grka. Na drugi strani je bila ostra interpretacija, ki za čustva ni našla prostora in se je osredotočala na tisto, kar je vodilo v težave, in na tisto, kar bi te težave lahko razrešilo.

Na videz nezdružljiva pristopa še danes ostajata zakoličena v evropsko razumevanje delovanja politično-finančnega sistema. Ki pa je zakoličen in ne kaže pričakovati, da bi se po novem (ali se je kadar koli) osredotočal na kaj drugega kot na pravila. V tem pogledu je precej očitno, da imajo prav tisti, ki se sklicujejo na pravila, še posebej pa imajo prav, če imajo več sredstev za uveljavitev pravil, kot tisti, ki jih pravila tepejo. Danes o Grčiji slišimo bolj malo. Tudi evrska skupina na zadnjih sestankih kakšnih težavnih razprav o tej državi, ki je svoj čas s hojo po robu in z reševanjem, ki je še ostrilo rob, postavljala pod vprašaj obstoj celotnega evrskega območja. Napovedovalci zle usode so se ušteli. Ljudje, boste rekli, pa še naprej trpijo?

Katalonija je podoben primer čustvene obravnave, ko se velik del javne razprava posveti enemu dnevu, nekaj uram, posegu policije, ki ni bil v čast španski vladi, zanemari pa vse drugo, kar obstaja in ostaja. Malce bolj neopredeljena razprava o Kataloniji morda prepozna izrazito drugačnost razmer, v katerih so se Katalonci odpravili na referendum, ki mu težko damo oznako veljavnosti. Sklican je bil na podlagi, ki nima pravne zaslombe, oviran je bil s posegi španske policije in zato je bila možnost volivcev, da oddajo svoj glas otežena, če ne kar onemogočena. Referenduma , ki so ga v Kataloniji izvedli v začetku meseca, v Bruslju ne nameravajo priznati. Ne nameravajo ga priznati nikjer v Evropski uniji. To je že jasno.

Posredovanje EU-ja je že z zgoraj opisanim popolnoma nemogoče. Jasno je, da nihče v preostali evropski sedemindvajseterici ne bo šel s previsoko dvignjeno kopačko proti španski vladi, saj se še predobro zavedajo, da se vsako pretirano neposredno obtoževanje ali pritiskanje lahko kaj kmalu vrne. Spomnite se razprave, ki jo je pred časom zaradi izgonov Romov iz predmestij francoskih mest na evropski ravni sprožila ena od evropskih komisark. Iz Pariza je bilo jasno slišati: "Non." In Komisija se uči na podlagi poskusov in napak pri poskusih vplivanja na druge. Če ni pravne podlage za ukrepanje, potem … tudi glede arbitraže med Slovenijo in Hrvaško ima bolj ali manj zvezane roke, saj je bilo julijsko stališče pravne službe popolnoma jasno. Posledično je tako tudi stališče Bruslja do potrebe po uveljavitvi arbitraže.

Motite se, če mislite, da lahko kakor koli enačimo ukrepanje EK-ja glede Madžarske ali Poljske. V obeh primerih so dali v Bruslju vedeti, da ukrepajo zaradi nevarnosti evropskemu pravnemu redu, in ne zaradi morebitnih kršitev notranjih državnih pravil. V primeru Katalonije postopki pred sodišči EU-ja (vsaj za zdaj) ne pridejo v poštev. Prav tako so dali evropski voditelji povsem jasno vedeti, da ni podlage za enačenje strani v sporu; menijo namreč, da bi s tem, ko bi nekdo tretji posredoval med Madridom in Barcelono, izenačili težo regionalnih in nacionalnih oblasti. Da bi se moral s posredovanjem strinjati Madrid, pove vse. Da Španija še danes ne priznava Kosova, verjetno ni treba omenjati, ali pač.

Kar pogrešam v tej zgodbi o Kataloniji, je predvsem razprava o tem, kaj je cilj katalonskih oblasti, še posebej, če vemo, da neodvisna Katalonija pomeni tudi Katalonijo zunaj EU-ja. Več pravic, pristojnosti znotraj Španije? Ah ja, prihodnost …

Živimo v obdobju izjemne prodornosti komunikacijskih sredstev. En tvit, čeprav nepopoln ali nepreverjen, zaživi svoje spletno življenje, četudi ga potem avtor še stokrat zanika. »Resnica je tam zunaj«, če si sposodim geslo ene od televizijskih uspešnic. Podobno je s posnetki, ki so jih v svet ponesli mediji o tisti nesrečni referendumski nedelji. Postali so javna resnica o današnji Španiji.