Shod je po vsem svetu potekal prejšnjo soboto, le v Sloveniji sredi tedna. Najbrž sočasno z nami tudi v Izraelu, a o tem nimamo zanesljivih podatkov. Jasno je namreč, da so v soboto pri nas trgovine odprte, znanost pa zaprta.

A ne datum izvedbe, zanimivejša je bila na shodu udeležba. Ob znanstvenikih so se ga udeležila tudi nekatera vidna imena iz politike. Predsednik državnega zbora, recimo. Ministrica za izobraževanje, znanost in šport pa je poslala sporočilo, da protest podpira. Ker je pri nas javno financiranje znanosti med letoma 2011 in 2015 precej upadlo, je ministrica obljubila, da se bo povečalo. Shod pa podpira, ker je tudi sama znanstvenica.

Pri vsej stvari je nekaj zelo zanimivega – proti komu ali čemu lahko protestiraš, če te vlada podpira? Če grejo na ulice intelektualno manj izraziti poklici, recimo kovinarji, vozniki in podobno, predstavnikom vlade ne pride na misel, da bi se shoda udeležili – pri znanstvenikih pa so ocenili, da se ga lahko. Ter s tem v eni potezi pokvarili shod oziroma protest. Metoda, s katero politiki z udeležbo na shodih proti njim samim otopijo smisel in namen shoda, niti ni tako nova, kot bi si človek mislil. Leta 1968 je tedanji jugoslovanski maršal, menda kot edini evropski voditelj, podprl stavkajoče študente, ki so, vsaj v prenesenem pomenu, protestirali prav proti njemu. Da podpreš ali se celo udeležiš shoda proti samemu sebi, je ne le nekoliko iracionalno, temveč predvsem dejanje visoke politike – proti kateri pa znanost nima nobenega odgovora. Tako so tudi slovenski znanstveniki podali izjave, nekoliko medlo mahali s transparenti, politika pa jim je v kotu zaslonov vneto prikimavala.

A če se preselimo na globalne shode, zbrane pod imenom »Pohod za znanost«, je skrb vzbujajoče nekaj drugega. Iz 500 mest po vsem svetu so prihajale podobe in kar je bilo izrečeno, je bilo kot vzeto iz romanov Dana Browna, kjer se multipraktični harvardski profesor bori s temnimi silami srednjeveškega katolicizma. Danes naj bi se le še v zgodovinskih romanih spraševali o vlogi znanosti v družbi oziroma o njenih namenih ter odnosu do stvarnosti. Znanost naj bi bila danes gonilo civilizacije; religiozne, ideološke in vedenjske zablode pa daljna preteklost … Tako pa smo priča dogajanjem, ki znanost in raziskovalce vsakodnevno spravljajo v podrejeno vlogo, ko se morajo braniti pred šarlatani, magi in populisti. Da gre vse še dlje: politika na globalni ravni ne le odreka znanosti sredstva – kam jih vlaga, si lahko mislimo –, temveč jo celo zanika kot nerelevantno. Najlepši primer je miselni svet novega cesarja v Beli hiši.

Predlagajmo na tem mestu nekaj rešitev, ki bodo znanosti vrnile vlogo, kot jo je imela recimo na začetku dvajsetega stoletja. Se pravi pred stoletjem znanstvenega napredka in družbenega nazadovanja.

Predvsem bi morali znanstveniki postati nesramni. Ta namišljena vljudnost, ki se je držijo le prosvetljeni, enostavno ne vodi nikamor.

»Če boste še naprej ignorirali podnebne spremembe, boste umrli! Če boste še naprej ignorirali cepljenje, bodo umrli vaši otroci!«

Če bi znanost takšne izjave promovirala recimo pred dvema desetletjema (seveda bi veljale za grobe in žaljive), bi se oboje danes ne dogajalo! Pa so prvi okoljski migranti s potopljenega Kiribatija in romunski malčki, umrli zaradi ošpic, le prvi znanilci plazu, ki se ga bojimo v prihodnjih letih. Poenostavljanje v kombinaciji s sveto preproščino in teorijami zarot nam riše družbo, ki bo prepričana o svojem prav tonila na krovu Titanika in gonila vedno eno in isto. In kar je še najbolj neverjetno: vsaj delno je znanost v defenzivo potisnil prav eden njenih najimenitnejših dosežkov. Z internetom je namreč podobno kot z atomsko bombo; takoj po bleščečem odkritju je bilo znanosti žal. Mišljen kot orodje za promocijo in demokratizacijo znanosti je danes svetovni splet vse, le to ne. Stičišče zabave, deviantne človečnosti in ekstremnih idej je postal kača, ki so jo znanstveniki redili na prsih. Vsa gonja proti znanosti se je rodila in uspeva prav na spletu. Tisti del spleta, ki je obogatil izbor človeškega vedenja in ki omogoča izmenjavo različnih, v prihodnost usmerjenih idej, je danes v globoki manjšini.

Rešitev za znanost tako ni več denarja. Niti ni rešitev deklarativna podpora politike. Rešitev za znanost je najbrž tako zelo nedemokratična, da si je na tem mestu niti ne upamo izoblikovati … Kot že kdaj v zgodovini, se bo morala izoblikovati v zadnjih sobah gostinskih lokalov.