Ko pa komentarje berem, se marsikaj razjasni. Prvič: teme o šoli in šolskem sistemu so vedno zelo brane. Drugič: na šolo se že prav vsi spoznamo. Tretjič: vsak točno ve, kako bi šolo lahko takoj izboljšal. Četrtič: iz prenekaterega komentarja je jasno razvidno, da komentator niti ni prebral prispevka, le sklepal na podlagi naslova ali nekaj vrstic besedila. To se je zelo očitno pokazalo v komentarjih na kolumno o uvedbi šolskih uniform. A to sploh ni očitek, vsak ima pravico do svojega mnenja (komentar je tako ali tako v največji meri zrcalo (anonimnega) komentatorja, ne prispevka) in osebno nisem nikoli užaljena, če se kdor koli ne strinja z mano. Pravzaprav je tako celo prav, če bi se vsi strinjali z vsem, bi to težko prineslo napredek ali prepotrebne spremembe.

In le želja po spremembi je tista, ki botruje mojemu pisanju in (včasih namernim) provokacijam. Rada bi vas namreč zbudila, rada bi, da svoje energije komentatorjev iz naslanjača ne trošite za besede, od katerih ni koristi, rada bi prekinila apatijo, vas spravila na cesto ali pripravila, da udarite po mizi in vzkliknete: "Dovolj!".

Ko sem se že pred veliko leti (natančno osmih in pol) pridružila Civilni iniciativi Kakšno šolo hočemo, sem bila prepričana, da res lahko vplivamo na izboljšave šolskega sistema. Naš Manifest za odlično javno šolo ni skupek želja učiteljev, temveč dokument širšega konsenza, sprejet na delavnicah po metodi World Cafeja, kjer so sodelovali teoretiki, praktiki, starši, vsa zainteresirana javnost. Imenovali smo odbor, da je Manifest predal ministru, ki ima prvo in zadnjo besedo pri uvedbi sprememb. In kmalu zatem drugemu. Tretjemu. Četrti (bila je ona). Peti nam ga ni uspelo predati, saj je tako hitro, kot je prišla, tudi odšla. Tudi zdajšnja ministrica ga je prejela. Verjetno pa ga je – tako kot njeni predhodniki – pospravila na ne vem katero poličko v neki omari, kjer pozabljen leži že od predaje naprej. Na vse predane manifeste, na vse sicer zelo odmevne javne tribune, ki smo jih organizirali, pa nobenega odziva. Ne bev ne mev. Prikimavajo, leporečijo, potem pa gre karavana dalje.

Edino, kar so v vseh teh letih naredili, je to, da so s svojimi ukrepi vsepovsod zasejali seme nezaupanja. In to seme je res bogato obrodilo. Danes nihče več ne zaupa nikomur. Ne pravnemu ali socialnemu sistemu, ne zdravnikom, ne politikom, ne podjetnikom. Tudi dobrim ne. Še najmanj pa zaupamo učiteljem. Tudi dobrim ne, pa jih je ogromno. Ne, učitelja je treba nenehno nadzorovati, mu ob vsaki priložnosti dajati napotke in ga podučevati: kako in kaj naj poučuje, koliko in kdaj naj vzgaja, kaj, kako in kdaj naj ocenjuje, koliko in kaj naj se dodatno izobražuje, kje in koliko naj dela. Na takšna in podobna vprašanja poznajo odgovore čisto vsi: uradniki na ministrstvu, teoretiki na fakultetah, svetovalci v zavodih in agencijah, zasebniki s takšnimi in drugačnimi svetovanji in seminarji, babice in dedki, starši in celo učenci. Posledica nezaupanja pa so vedno nova pravno-birokratska skrpucala, ki onemogočajo pedagoško delovanje, saj so velikokrat celo v nasprotju s stroko. In ja – kakor koli pogledamo in čeprav neradi priznamo – učitelji smo strokovnjaki. Ne potrjujeta pa strokovnosti le univerzitetna izobrazba ter stalno strokovno izobraževanje, še najbolj jo opredelijo izjemno zahtevne razmere, v katerih delamo in nam narekujejo nenehno širjenje znanja in iskanje novih poti za strokovno delovanje kljub (pre)številnim oviram. Ker nam je pač mar.

Starši so vse zahtevnejši, otroci prav tako. Z zahtevami ni nič narobe, če so izvedljive, uresničljive. Večina, žal, ni. Starši so še vedno prepričani, da se učitelj prosto odloča, katere vsebine bo poučeval, katere učne pripomočke bo izbral, kako bo vzgojno deloval ... Pravzaprav pripisujejo učiteljem ogromno moč. A učitelji smo prepogosto le še izvajalci nekih umotvorov, ki so nastali v kakšnem zatohlem kabinetu ali lično opremljeni pisarni. Omejeni s številnimi zakoni, pravilniki, uredbami. So pa še vedno najbolj premlevane neke pavšalne ocene, kako ima učitelj kratek delovni dan in potem še počitnice kar naprej. Zato naj bo tudi učitelj na delovnem mestu osem ur kot vsi drugi, ne glede na razmere in pogoje, ki ne omogočajo kakovostnega dela, ne glede na posledice, ki jih v tako kratkovidnih ukrepih nihče ne predvidi. Kot da je to tako zelo pomembno za prihodnost naroda! Vloga učitelja je daleč nad tem.

Vse te sodbe so še kako krivične. Vsi smo se zgražali nad razkritim spolnim nadlegovanjem v Bruslju (in prav je tako, obsojanja vredno je), zgražamo se nad razmerami in delovnimi pogoji, ki jih na družbenem omrežju razširi mladenka, zaposlena pri enem od velikih trgovcev (in so res popolnoma nedopustne), nisem pa še doživela, da bi se javnost zgražala nad – recimo – anonimnimi prijavami nad učitelji, ki so večinoma neupravičene. Da o krivih kazenskih ovadbah niti ne govorim.

In tukaj se potem pojavi kontradiktornost. Čeprav nam ne zaupate, nam vsakodnevno predate v oskrbo najdragocenejše, kar imate - svoje otroke. Vsaj upam, da so za vas otroci najdragocenejši, ker plačate nas precej slabše kot svojega avtomehanika ali vodovodnega inštalaterja. Pa saj so še v našem vrednostnem sistemu ljudje nad stvarmi, ali pač ne?

Pravzaprav je večina otrok v budnem stanju celo več z učitelji kot s starši. Od sedmih, osmih zjutraj do treh, štirih, petih popoldne. In pri tem dovolite, da jih stlačimo v razrede po 28 ali celo več, da jih zasipamo z obveznimi in izbirnimi vsebinami, z obveznimi in neobveznimi predmeti, interesnimi dejavnostmi, tekmovanji, projekti, prireditvami, delavnicami, ustvarjalnicami ... Dovolite, da se jim iz leta v leto veča učna obveznost, da jih v času podaljšanega bivanja prestavljamo iz ene učilnice v drugo, od ene učiteljice k drugi, ker je pomemben normativ, ne pa otroci. Dovolite, da vsake nekaj let poskusno uvajamo neke novotarije. Dovolite, da otroci vedno več sedijo in se vedno manj gibljejo. Dovolite, da v imenu varnosti otroci ne plezajo več po drevesih, skačejo čez jarke, ne razrešujejo niti najbolj enostavnih medsebojnih problemov, niso v odmorih niti minutke brez nadzora (in vmešavanja) odraslih. Dovolite, da so v imenu otrokovih pravic vsakodnevno kršene pravice vašega otroka z odklonskim in nevarnim vedenjem posameznih otrok ali otrok, ki v imenu enakovrednega izobrazbenega standarda v razredih životarijo, za katere država poskrbi kvečjemu z odobritvijo osebnega spremljevalca (brez pristojnosti) ali pa z medikamenti. Dovolite, da so ravnatelji večinoma le še poslovodni organi, ko bi morali biti najprej in predvsem pedagoški vodje, odgovorni za kakovostno šolo. Je res to tisto, kar si želite za najdragocenejše v vašem življenju?

Morali bi se združiti. Učitelji in starši. Proti vsem nebulozam, na katere – žal – nihče od nas nima vpliva. Pa bi ga morali imeti. Za NAŠE otroke gre. Skupaj bi nam lahko uspelo. Ampak to je že želja za skupno dobro. V tej individualistični družbi verjetno le iluzija.

^{Jožica Frigelj je učiteljica, profesorica razrednega pouka in članica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo.}