Kdaj, zgodovinsko gledano, nam je začel crkovati del možganov, ki je vezan na razmišljanje in skupno dobro? In kdaj nam je začel rasti tisti del, vezan izključno na pridobivanje materialov in sredstev za lastni razvoj, ki je pohabil prvega? Ko si enkrat nabavimo vse možne materiale in sredstva; ko se tako nabašemo hrane, napijemo piva in zatopimo v svoje igračke, dejanskega razmišljanja in dela za skupno večinoma sploh ne moremo opraviti.

Malo nazaj v času. Se je mogoče kdo že kdaj vprašal, kaj je za večino ljudi takratnega časa pomenil izum hladilnika? Odgovor je jasen: zanje je pomenil to, da jim ni bilo treba vsak dan na tržnico. In potem se je zgodila množična prodaja tega aparata. Danes imamo hladilnike. Imamo aparate. Res veliko kuhamo in smo kreativni, upamo si mešati nezdružljive okuse, ni kaj. Na tržnici ali v trgovini pa smo še vedno vsak dan! Hladilniki rastejo, zdaj so že taki kot dvodelne omare. Poklekajo pod težo robe, ki je notri, dokler ne pride pol rodbine, da bi pospravila naše rožmarinove lososove pogačice s koprovo penico in argentinskim steakom na način Jose Armando. Ali pa raje file morskega lista z limonovo skorjico, posuto z mandlji? Nič hudega, oboje imamo pripravljeno.

Nabava je bila odlična, voziček vsakič res poln, vrečice so prelestno šelestele, ko smo jih prestavljali v prtljažnik novega enoprostorca. Druščine pa od nikoder! Sodelavca sta odpovedala, sestričin mulc je zbolel, ne bo jih, sosedovi so prišli popolnoma siti. Vraga, kam zdaj z vso to hrano?! Pogačice romajo od police do police v hladilniku in na koncu gredo, skupaj s španskimi jagodami, sredi novembra, lepo proti smetnjaku. Nič, gremo raje na ulico gledat lučke in se sprostit. Težek teden, res smo si zaslužili. Na trgu je huda fešta, a tam težijo neki ljudje, da je treba kupiti kozarce za večkratno uporabo. In da naj kozarce in krožnike ter ostalo nekako razvrščamo v zabojnike? Pa kje so danes vsi tisti komunalci, ki jih plačujemo in so vedno pospravili za nami?

In še bolj osebno vprašanje. Vam je kdaj uspelo potegniti na skupni imenovalec izjave stoletnikov, kaj jih je pripeljalo do teh častitljivih let? Ne, nisem mislila tistega deci vina na dan. Skromno življenje in prehranjevanje! Zelje, žganci, repa. In spet zelje, žganci, repa. Kako zelo obremenjujemo lastna telesa z vsemi gorami hrustljavih skorjic in steaki dan na dan? Če ne bi bila kraja v zdravstvu že javna skrivnost, bi rekla, da so naši vložki v zdravstvo še skoraj majhni.

Sprašujem se, kdo si sploh še drzne govoriti o nemoralnosti in nepotrebnosti nakupov, ko pa je danes vse vsem nam tako zelo dostopno in smo končno v dobi obilja? Komu se sploh še da ukvarjati s temi bednimi odpadki, ko pa tista položnica od komunale za 12 evrov res ni nič v primerjavi s polnim hladilnikom? Kaj koga briga, kaj in koliko hrane vržete proč? In zakaj pri vragu bi se takrat, ko končno lahko svoj mesečni stres ubijete v belih špricarjih in imate celo zrihtan prevoz, ubadali s pravilnim recikliranjem pločevink, ostanki čevapčičev in neko posodo za večkratno uporabo? In konec koncev, komu se pa da ukvarjati z nacionalnim zdravjem? Če pride do familiarnega bolniškega problema, bog ne daj, se nimate kaj sekirati, saj bo tetin sorodnik po moževi strani zrihtal termin mimo vrste, ker dobavlja robo v vse bolnice in itak vse pozna.

Vam povem nekaj? Obstajajo mastni zaslužki tistih, ki se s temi vprašanji ukvarjajo vsakodnevno - preračunljivo, sebično in zahrbtno. Tudi do vas! In če se vam ne da ukvarjati s temi vprašanji in živite svoje udobno svobodno življenje, družbeni vid pa se vam slabša do skrajnih meja, podprite na kakršenkoli način nevladne organizacije. Včasih so edine, ki na polju interesov po ugasnjenih medijskih lučeh zagovarjajo nekaj, za kar sploh še ne veste, da se tiče tudi vas - vaše denarnice, predvsem pa vašega zdravja.

Urša Zgojznik je predsednica Društva Ekologi brez meja (www.ebm.si).

Rubrika nastaja v sodelovanju s CNVOS – Centrom za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij.