Njena pravila so sestavljena tako, da je približno polovica rezultata odvisna od strateških sposobnosti igralca, polovica pa od sreče. Igra je dobra prispodoba za življenje in za vse druge igre, ki jih igramo.

Nečaka sta izvrstna nasprotnika!
Občasno pa postaneta živahna - otroci pač – in začneta nehote ali zanalašč kršiti pravila igre, prehitevati, pozabljati pravila, skakati okoli mize, vpiti itd. Kratek čas je to zabavno – otroci pač –, potem ne več. Skakanje, vpitje postaneta hitro dolgočasni. Jaz pač hočem igrati igro, vpili in skakali bomo lahko pozneje v kakšnem drugem kontekstu.

Na Titubi je mogoče najti izvrstno predavanje profesorja ljubljanske likovne akademije Muhoviča o teoriji igre:

Muhovič na akademiji predava likovno teorijo in teorijo umetnosti. Gre za enega najbolj izobraženih in inteligentnih slovenskih slikarjev/teoretikov.

Umetnost je mogoče videti kot igro ali igre. Obstajajo pravila teh iger in ljudje, ki igrajo po pravilih. Potem so posamezniki, ki pravila lomijo in tako vzpostavijo nove igre. Z Muhovičem bi rekli, da je nabor umetniških form, ki v nekem trenutku obstajajo v družbi, tudi nabor umetniških iger, ki jih ljudje igrajo. Potem so tu vedno znova posamezniki, ki zlomijo obstoječe forme, vzpostavijo nove in to je mogoče primerjati z vzpostavljanjem novih iger in pravil teh novih iger.

Je 'sodobna umetnost' nabor takšnih novih iger? So umetniki od Duchampa do aktualnih Pirmanove (MGLC) ali Delimarjeve (MSUM) izumili nove umetniške forme, vzpostavili nove igre? Tako se samo zdi. V resnici bolj spomnijo na moje nečake, ko začnejo vpiti in razgrajati ob Risku. "Če ne maraš igrati, pojdi stran od mize in razgrajaj kje drugje. Za odrasle ljudi, ki hočemo igrati, je takšno razgrajanje dolgočasno." No, trik je v tem, da 'sodobni umetniki' niso šli stran od mize. 'Razgrajanje & vpitje' jim je uspelo prodati kot igro. Implicitno trdijo, da 'razgrajanje & vpitje' pomeni lomljenje obstoječih form in vzpostavitev novih iger. Lepo, ampak kje so pravila teh menda novih iger? Morda v naredi-sam priročnikih, morda v Kapitalu. Če torej sploh gre za igre, gre za igre drugih področij. Ki so z nami že zelo dolgo, zato niso nove.

Za 'odrasle' ljudi je tole 'vpitje & razgrajanje', ki ga uprizarjajo 'sodobni umetniki', pač samo dolgočasno.