Lev Vigotski sodi med največe psihologe. Deloval je na začetku prejšnjega stoletja, zaradi tuberkuloze je umrl že pri 38 letih. Rojen je bil v današnji Belorusiji, zato je predvsem zahodna javnost do njegovih zanimivih teorij in odkritij prišla relativno pozno. Deloval je na več področjih, svoj največji pečat pa je pustil v razvojni psihologiji.

Med njegove največje prispevke nedvomno sodi teorija "območja bližnjega razvoja" - konstrukt, ki ga v praksi pozna vsak starš. Gre za razdaljo med otrokovo dejansko razvojno ravnjo, na kateri deluje, ko problem rešuje sam, in ravnjo potencialnega razvoja, na kateri deluje ob pomoči odraslega. V konkretni situaciji to pomeni, da otrok pri igri s pomočjo nasvetov in komunikacije s tistimi, ki so na višji stopnji (starši, sorejenci, učitelji, vzgojitelji ...), deluje na višji ravni, kot bi sicer sam.

Slovenski hokej ima po podatkih Mednarodne hokejske zveze 148 članskih igralcev in osem igrišč. Risi bodo čez eno leto v Sočiju na olimpijskih igrah tekmovali v skupini z ZDA (139.000 igralcev, 2.000 igrišč in najmočnejša liga na svetu), Rusijo (2.600 igralcev, več kot 61.000 mladih igralcev, 2.300 igrišč in druga najmočnejša liga na svetu) ter Slovaško (2.040 igralcev in 68 igrišč). Slovenski hokej v tej družbi? To je tako, kot če bi dveletni otrok znal reševati integralne račune. Skratka, čudež.

Čudež se ne bi imenoval čudež, če bi se ga dalo enostavno razložiti, vseeno pa sem prepričan, da vloga starša iz začetnega primera vsaj do neke mere pripada Matjažu Kopitarju. Čudež slovenskega hokeja pravzaprav obstaja že dobro desetletje, ko se je prvič prebil v elitno divizijo svetovnega hokeja in odtlej vedno kolobari med obema najvišjima razredoma svetovnega prvenstva (nekje med 14. in 18. mestom), zdaj pa se je prvič prebil med elitno 12-erico.

Dobro se spominjam, ko sem Kopitarja prvič spoznal. Bilo je konec februarja 2011, ko sem se na poti po Kaliforniji ustavil v Los Angelesu. V mali dvorani v El Segundu, malce iz Los Angelesa, sem bil dogovorjen za intervju z Anžetom Kopitarjem. Trening je bil kar lepo obiskan, saj je s Kralji prvič treniral Dustin Penner. Šele ob koncu treninga sem na vrhu dvorane opazil Matjaža Kopitarja, ki je mirno spremljal trening. Imel je miren, kamnit obraz. Nekaj minut sem ga opazoval, nisem znal razbrati, ali njegove oči spremljajo le sina, ali opazuje trening in se s tem želi kaj naučiti za svoje selektorsko delo, ali pa premišljuje, kako bo preživel drugo polovico dneva. Isti pokeraški obraz je imel tudi v petek, ko je Slovenija na kolena spravila še Dansko, njegovim varovancem so po zgodovinski zmagi lile solze, on pa je bil hladen.

Proti koncu tistega treninga sem pristopil do selektorja in se zapletel v pogovor. Čeprav je bil v ZDA, je imel jasne in zbrane misli, veliko je govoril o slovenski hokejski reprezentanci. Do olimpijskega kvalifikacijskega turnirja sta bili še dve leti in dve svetovni prvenstvi, a Kopitar je dal vedeti, da je Soči njegov glavni cilj. Ta je bil visoko postavljen, a zazrl se mi je v oči in razložil: "Cilje si je vedno treba postavljati. Če so ti prenizki, potem vse skupaj nima nobenega smisla. Če si postaviš previsoke, je nerealno. Mogoče so tudi olimpijske igre nerealne, a z delom do leta 2013 in razvojem mladih igralcev bi lahko ugriznil v ta cilj. Ta je res visok in težko uresničljiv, ampak se mi zdi prav, da smo si ga zastavili."

Noben trener ali selektor (v nobenem športu) ne teka ali drsa po igrišču, ne zabija golov, se ne meče po tleh, zaustavlja nasprotnih igralcev ali kroti močnih strelov. Večina trenerjev (v enakem kakovostnem razredu tekmovanja) je približno na podobni strokovni ravni, sicer ne bi opravljala tako zahtevnega dela. Zato je pogosto bistven element trenerja v delu na psihološki ravni. Kako motivirati igralca, da stori korak več? Da verjame v tisto zmago več? Da ustvari ekipni duh? Da ustvari pozitivno klimo? Da ustvari prepričanje, da uvrstitev na olimpijske igre niso nerealne sanje? In vse to je Matjažu Kopitarju popolnoma uspelo.

Igralci so že na začetek zadnjih priprav prišli z iskrico, verjeli so v uspeh. In kdor verjame, je pol koraka že storil. "Na začetku zbora smo se pogovarjali, pa se je še vse slišalo klišejsko, 'Dali bomo vse od sebe. Na Dansko gremo po olimpijske igre'. Od prvega dne, ko smo se zbrali, je bila v garderobi kemija. Dogajale so se vse tiste stvari, ki se dogajajo najboljšim in najsrečnejšim moštvom," se spominja Andrej Tavželj. Hokejisti so verjeli in sad svojega dela bodo lahko zaužili čez leto dni na črnomorski obali. Zasluženo.