Naš galerist nadaljuje s pojasnilom: Na skupinskih razstavah je videl konceptualne in videoumetnike stati v enem kotu in slikarje stati v drugem. Opazil je, da so dekleta vedno stala pri slikarjih. Komentar menda ni potreben, a?
No, reč je treba dopolniti. V knjigi, ki jo imam v spominu, so izvedli nekaj anket. In eno od vprašanj navajam zgoraj. Vprašanje je nekoliko zgrešeno. Slikarstvo nikoli ni odšlo. Konec koncev so tudi Hirstove 'spot paintings' - slike. Spomnimo se prejšnjega U3: imeli so Lebna, Potočnika, Štruklja, Berka, tokrat imajo Nino Slejko.
Tisto, kar je odšlo oziroma se izriva v obskurnost, je visoko, kompleksno slikarstvo. Tisto, kar je ostalo, je trivialno slikarstvo. Saj menda ne mislite, da so Hirstove 'spot paintings' kaj kompleksnega, a? Lichtenstein ali Koons? In različni slikarski realizmi? Chuck Close, Berko, Potočnik?
Realizme 20. stoletja nasploh, fotorealizme, hiperrealizme imajo strokovnjaki običajno za odvod poparta. Strokovnjaki imajo prav. Zadnjič sem ugotavljal, da sta Warhol in Lichtenstein vizualna vzporednica skupin The Beatles in Rolling Stones. Komu so torej vzporedni Chuck Close, David Salle, Eric Fischl, dajmo zraven še Alexa Katza, ki je nekoliko starejši? Tile so newyorški slikarji, ki so se povzpeli v osemdesetih letih 20. stoletja. Whitesnake, Foreigner, Van Halen, Bon Jovi bodo kar zalegli, a? Ja, gre za virtuozno izveden rock in hard rock.
Slikarski realisti so pogosto ljudje, ki sanjarijo o 'izgubljeni klasiki' in si potem zadajajo za cilj, da jo bodo pripeljali nazaj. Podobno je v muziki. Zakaj so se pa morali Deep Purple, Guns 'n' Roses ali Metallica v enem trenutku 'opremiti' s simfoničnim orkestrom? V vseh teh primerih imamo opraviti še s skritimi kompleksi. Ti izhajajo iz nejasnega zavedanja, da hard rock ali realizmi v resnici le niso nekakšna nova klasika…pač pa gre za oblike manirizmov.
Gre torej za ustvarjanje 'po navadi', 'po načinu' nekoga drugega ali po nekem slogu, ki ga ni več. Da ne bo pomote: v manirizem zapade vsak umetnik tu pa tam, kot zapiše ugleden kritik Andrej Medved. Nekateri pa v maniri kar ždijo in ždijo. In tile fantje počnejo prav to. Ždijo.
Če boste iskali novo klasiko, je ne boste našli znotraj mainstreama. Bo treba malo brskat.
Boštjan Jurečič
*"Zaradi deklet!"
PS: Lep pozdrav jezni Aleksandrovi od zadnjič in vprašanje: zakaj pisanje o transgresivnih umetnikih ne sme biti transgresivno?