Ministrstvo za šolstvo v Deskle pošilja inšpekcijo, da ugotovi širše okoliščine dogodka. Foto:
Ministrstvo za šolstvo v Deskle pošilja inšpekcijo, da ugotovi širše okoliščine dogodka. Foto:

A če je literarni velikan družbeno življenje na trenutke in času primerno opisoval humorno, v goriški zgodbi prostora za šale zagotovo ni. Kot ga ne bi smelo biti za toleranco do medetičnega in sploh vsakega nasilja, zmanjševanje pomena nasilnega dogodka, relativizacijo in sprenevedanje. Goriška zgodba naštete primesi ima in je zato prej zgodba za se pošteno zjokat. Zaradi žrtve, malih pretepačev - brez dvoma tudi žrtev, staršev, še najbolj bridko pa nad šolo, ki otroku in njegovi materi ni ponudila nikakršne zaščite.

Najprej nas prvi dan ravnatelj, ki je po sili v javnost pobeglih informacij pravkar zlezel iz širše anonimnosti, razsvetli o dogodku in takoj razloži, da je razred problematičen že vse od vrtca, torej že kakih šest let, prostodušno prizna, da nasilju ni kos, zaključi pa s tem, da stvari niso videti take, kot bi se na prvi pogled zdelo in da delež krivde nosi tudi pretepena žrtev, ki se noče vključiti v skupnost. Kar pomeni, da skuša ravnatelj krivdo za trpinčenje desetletnega otroka porazdeljevati med povzročitelje nasilja in žrtev. Izjava, ob kateri ti ne preostane drugega, kot da globoko vdihneš in se uščipneš v lice, da bi se prepričal, ali se slučajno nisi znašel v kakšnem vzporednem vesolju.

A se nisi; tukaj in zdaj sledi nadaljevanka. Le da ravnatelj dan potem ni več sam. Na pomoč mu priskoči ena izmed mam; predstavnica staršev problematičnega razreda. Pove, da ni tako, kot se govori, ne, sploh ni problem, da je deček iz Bosne. In kakšno maltretiranje neki, ni bil pretepen, lepo vas prosim! Prišlo je samo do manjšega prerivanja, ker ni hotel zapustiti učilnice, ko so drugi vadili igrico. Na "minimalko" bi spet skočil tudi ravnatelj. Res je, težave so že več let, ampak manjše stvari, ki smo jih obravnavali, če je bilo treba, smo vključili tudi policijo.

In doda svoje še šolska socialna delavka, ki se strinja, da doslej niso bili uspešni v bitki z nasilništvom, da morajo ubrati nove poti, se še učiti. Po vseh letih, kar peščica problematičnih otrok drži v šahu celo šolo, se morajo oni še učiti, najbolje kar teorijo? «... Za češnjico na torti iz Oliverja Twista pa je poskrbel sam predstavnik združenja ravnateljev, ki studijski pogovor zaokroži s polnasmeškom na ustih, češ da je v pričanju žrtve in storilcev verjetno resnica nekje vmes.

Aja? Kje vmes pa je lahko resnica, gospod? Imamo pretepenega otroka, na katerega je opozoril zdravnik, nazorne fotografije, šolarja, ki zaradi strahu ostaja doma, in dvom o tem, da bi si mama tepež izmislila, zato da se pojavi na TV-ekranu. Ali torej v tisti drugi polovici resnice legitimirate nasilniško akcijo, ker deček ni želel iz učilnice, pa jih je posledično malo fasal?

Ko bi že in upravičeno pričakovali, da so se vsi nekoliko ugriznili v jezik, izkopali glave iz peska, prevzeli odgovornost in poiskali rešitev, da žrtev ne bi bila še večja žrtev, nasilna mularija pa dobila vzgojno lekcijo za vse življenje, ravnatelj tretji dan poskrbi za "creme de la creme". Naravnost iz antropoloških učbenikov povleče tezo, da gre pri nasilni mulariji za obliko obnašanja otrok, ki je lahko tudi prirojena, lahko pa tudi privzgojena. Česa ne poveste? Da otrok noče v šolo je, kakopak, lahko tudi psihično, ni nujno, da zaradi poškodb in saj je mamo ves čas opozarjal, da je otrok prišel v problematičen razred. Da pa ni nujno, da je otrok dobil poškodbe med tepežem, ne, lahko se je samo udaril v mizo. Še koga ta izjava spominja na tiste stopnice, po katerih tako rade in pogosto padajo ženske? In v tem slogu tudi rešitev, ponujena mami; prešolanje otroka. Po tipičnem slovenskem vzorcu: žrtev odstranimo, nasilnež ostane v domači postelji.

Najbolj bizarno pri vsej zadevi pa je pomešanje vlog. Kot v kakšni ponesrečeni odrski uprizoritvi, kjer je ravnatelj nemočen pri desetletnikih, kjer zdravnik opravlja delo ravnatelja, ko pokliče policijo, kjer predsednica sveta staršev opravlja delo zdravnika, ko pove, da ni šlo za pretep, ampak za prerivanje. In ko mediji opravljajo delo hudičevega odvetnika, ko poročajo o duševnih bolečinah staršev pretepačev.

Zaradi vsega tega ministrstvo za šolstvo v Deskle pošilja inšpekcijo, da ugotovi širše okoliščine dogodka in še kaj za nazaj in naokoli. Vendar je že zdaj nekaj neizpodbitno jasno; vodstvo šole je pogrnilo na celi črti. Tako v obvladovanju razmer kot tudi v izjavah. Kdo ve, kaj vse bi še utegnilo iti narobe, če zgodba ne bi prišla v javnost. Zagotovo pa ne bi nikoli izvedeli za zgodovinski šolski unikum, ko mora mama pred razredom čakati na konec pouka, da se njenemu sinu ne bi kaj zgodilo. In se vodstvo šole s tem še povsem strinja, ker druge rešitve za zdaj baje ni. Bi zato bil že skrajni čas, da mu nekdo z vrha pove, da šola ni šala in da bi ob njegovem nazivu že včeraj morala stati besedica bivše.