Gre za družinsko grobnico Lise Gherardini, žene trgovca s svilo, ki naj bi da Vinciju pozirala med nastajanjem Mone Lize. Znanstveniki bi radi DNK Lisinih družinskih članov povezali z enim izmed treh skeletov, ki so jih lani odkopali izpod oltarja nekdanjega samostana sv. Uršule v neposredni bližini.

Lisa Gherardini je v tem samostanu umrla leta 1542, pri 63 letih; po moževi smrti je namreč prestopila med nune. (Par se je poročil leta 1495, ko je bila nevesta stara 16, ženin pa 35 let. Uveljavilo se je prepričanje, da je njen mož da Vinciju naročil sliko, da bi z njo zaznamoval ženino nosečnost ali nedavno rojstvo njunega drugega otroka decembra 1502.)

Grobnica, v katero človeška noga ni stopila že 300 let
Zgodovino že stoletja muči skrivnost identitete ženske, ki se skrivnostno smehlja z da Vincijeve slike. Da bi se dokopali do genskega materiala, ki bi pomenil odločilen košček sestavljanke, so Italijani v tla bazilike Santissima Annunziata nad družinsko grobnico Ghirardinijevih izrezali okroglo luknjo.

Primerjali bomo lahko obličji "prave" in Leonardove Mone Lize
Strokovnjaki predvidevajo, da ostanki pripadajo vsaj enemu izmed Lisinih krvnih sorodnikov; najverjetneje bi to lahko bil njen sin Piero. "Če bomo dokazali, da sta vsak v svojem grobu pokopana mati in sin, smo našli Mono Lizo," napoveduje umetnostni zgodovinar Silvano Vinceti. Ko bo identificiran pravi skelet, se bo na podlagi pokojničine lobanje dalo ustvariti približen portret njene lastnice in ga primerjati z Leonardovo mojstrovino. Prav Vinceti je namreč tisti, ki je našel tudi kosti Caravaggia in rekonstruiral obraze še nekaterih umetnikov na podlagi njihovih lobanj.

Kronski dragulj Louvra
Leonardo da Vinci je portret, ki marsikoga preseneti s svojimi merami (meri pičlih 77 krat 53 centimetrov), ustvarjal dolgih 15 let; za sabo ga je prenašal vse do leta 1519, ko ga je dohitela smrt. Sliko je odkupil francoski kralj Franc (1515-1547), od konca 18. stoletja dalje pa je izobešena v pariškem Louvru, kjer je na ogled še danes (medtem je bila sicer že predmet kraje in tarča napada s kislino, pozneje tudi kamnom, danes pa jo varuje steklo, ki kljub odbojnosti ne zaustavi bliskavic iz fotoaparatov številnih turistov). Da Vincijev portret do sredine 19. stoletja med umetniki in poznavalci umetnosti ni imel takšne veljave, kot jo je sprožilo 'odkritje' simbolistov, povezujoč delo s svojimi idejami o ženski skrivnostnosti.

Nasmešek brezskrbnega življenja
Že Vasari je Mono Lizo - gospo Lizo enačil z ženo firenškega trgovca Francesca del Giaconda. Sliko je umetnostna zgodovina poimenovala tudi La Gioconda, torej z žensko obliko priimka Giocondo, ki je enaka italijanski besedi 'giocondo' - 'brezskrben, vesel'. Gre torej za brezskrbno žensko, kar se ujema tudi s skrivnostnim nasmeškom portretiranke.

Za razkritje ostankov Mone Lize je pomembno tudi nedavno odkritje dokumenta v latinščini, ki so ga našli v Nemčiji. V njem je z Leonardovo pisavo zapisano, da se je ženska, ki je pozirala za sliko, ki jo danes hranijo v pariškem muzeju Louvre, imenovala Liza.

Ne ravno verjetna, a kljub temu priljubljena teorija o razlogu za skrivnostni nasmešek je, da se ženska nasmiha lastni skrivnosti: v resnici naj bi šlo za umetnikov avtoportret.