Château de Montigny na severu Francije se lahko pohvali s knjižnico, natrpano z v usnje vezanimi izdajami. Veliko bolj neugledna je bila debela mapa s starimi vojaškimi risbami. Med njimi so lastniki povsem nepričakovano naleteli na prvo izdajo serije jedkanic La Tauromaquia, ki so tam pozabljene samevale približno 150 let.

Severine Nackers, vodja oddelka za tiskovine dražbene hiše Sotheby’s, ki bo komplet v aprilu prodala, je jedkanice opisala kot "odkritje, na kakršnega naletiš enkrat v življenju".

Jedkanice so našli trenutni lastniki dvorca Montigny, ki so sortirali knjige v svoji knjižnici - organizacijski podvig, ki se ga že več generacij ni nihče lotil. V tridesetih letih 19. stoletja je moral njihov prednik, markiz de Laval, ki je bil po francoski revoluciji vrsto let politični begunec v Angliji, knjižnici zgraditi prizidek. Tako je imel - po restavraciji monarhije - kam pospraviti obsežno knjižno zbirko, ki jo je sestavil v svoji karieri politika in diplomata.

Zbirka gre pod dražbeno kladivo, ker njeni lastniki, kot večina sodobnih francoskih graščakov, potrebujejo denar za obnovo svoje posesti. Španski umetnik, ki ga je tradicija bikoborb vse življenje fascinirala, je serijo 33 podob ustvaril v letih 1815 in 1816, v obdobju, ko je istočasno ustvarjal tudi slavne Grozote vojne. V nasprotju s politično obarvanimi, provokativnimi prizori vojne je s Tauromaquio Goya izbral "varno", nesporno motiviko, saj je upal, da bo z njo zaslužil kaj denarja.

Cena je vrtoglavo narasla
Še celo v času umetnikovega življenja je bilo težko priti do celotne serije, saj so jedkanice prodajali tudi posamič. Večina ohranjenih primerkov prve izdaje je danes pospravljena po svetovnih muzejih in narodnih knjižnicah. Čeprav Goya s temi jedkanicami ni zaslužil premoženja, kakršnega si je obetal, je danes položaj čisto drugačen: zbiralci so pripravljeni zanje odšteti ogromno. Pred štirimi leti je bila kompletna serija Tauromaquie v New Yorku prodana za 1,9 milijona dolarjev.

Francisco José de Goya y Lucientes, rodil se je leta 1746, je prvo slikarsko znanje dobil pri lokalnem slikarju v rojstnem kraju Zaragozi, že zelo mlad pa se je odpravil v Madrid, kjer sta delovala Tiepolo in Mengs, dva povsem različna umetnika, oba z enako močnim vplivom na nadaljnje Goyevo slikarstvo. Potem ko se je iz Rima vrnil v Španijo, so ga zaposlili v kraljevi delavnici tapiserij in si je mojster ustvaril ime med bogatimi naročniki.

Leta 1793 mu je bolezen močno oslabila sluh in umetnik je v izolaciji začel raziskovati druge tehnike, v katerih so nastala nekatera najmočnejša dela. Dlje časa pozabljenega umetnika (umrl je 1828) so znova odkrivali v 20. stoletju.