Norman Foster, ki je dal Londonu zdaj že slavno "kumarico" (stolpnico Gherkin), bi rad zgradil za dobrih 220 kilometrov kolesarskih stez, ki bi jih dvignil nad osrednje železniške žile britanske prestolnice. Taka rešitev, ki že ima podporo vladnega telesa Transport for London in upravljalcev železnic Network Rail, se mu zdi "vzporeden pristop k iskanju prostora v natrpanem mestu".

Kolesarji bi se na proge mreže "SkyCycle", ki bi jih v zraku držali podporni stebri, lahko vključili na več kot 200 vstopnih mestih po celem mestu, ter v center odbrzeli nad zastoji pod seboj. Vsaka od desetih prog, ki bi bile široke do 15 metrov, bi sprejela do 12 tisoč kolesarjev na uro in ljudem pot v službo skrajšala tudi za 30 minut.

Foster, ki je menda tudi sam strasten kolesar, predlaga, da bi najprej zgradili šest kilometrov in pol dolg odsek, ki bi vzhod Londona povezal s postajo Liverpool Street (kar bi stalo približno 220 milijonov funtov). "Z uporabo koridorjev nad predmestnimi železnicami bi lahko dobili mrežo varnih, avtomobilov prstih prog, ki bi bile na idealni lokaciji za vse, ki prestopajo."

S kolesom iz Pariza v London
Projekt, ki je nastal v sodelovanju podjetij Exterior Architecture, Foster and Partners in Space Syntax, bi bil nemanjen "ciljni publiki" približno šestih milijonov ljudi, ki živijo deset minut ali manj stran od najbližje predlagane vstopne točke. Ampak to je šele prvi korag velikopoteznega načrta. "Ideja je, da bi se človek zbudil v Parizu in odkolesaril na Gare du Nord," je za The Guardian razložil Sam Martin iz Exterior Architecture. "Nato bi sedel na vlak proti Stratfordu, in nato v še desetih minutah prikolesaril do središča Londona, ne da bi se moral ukvarjati z avtobusi in tovornjaki."

"Zakaj pa ne?"
Ideja, ki jo razvijajo že zadnji dve leti, je zrasla na zeljniku enega od Martinovih sodelavcev, ki je predlagal mrežo dvignjenih kolesarskih stez okrog elektrarne Battersea. "Nekaj časa je bilo vse skupaj nekakšen hobi cele pisarne," se spominja arhitekt, "potem pa smo se dogovorili za sestanik s podžupanom za promet - in v dvigalu trčili še na Borisa." ("Trčenje z Borisom" je v Angliji pravzaprav pogosta iztočnica za velikopotezne projekte: točno tako je bojda rdečo luč dobil stolp Orbit Anisha Kapoorja.)

Mesta žrejo naš čas
"Gre za to, da je treba imeti oko na prihodnosti," pravi Martin. "Če bo London še naprej rasel, bodo ljudje za pot v službo potrebovali vse več časa, čez 20 let pa bo vse skupaj le še geto za ljudi v oblekah. Od tega tedna, ko se bodo zvišale cene vlakov, bo še večji del naših zaslužkov šel za prevoz. Mora obstajati še kak način, kako ljudem omogočiti pot v mesto."

"Tehnično vse skupaj ni dosti drugačno od elektirčnih linij, ki tečejo zahodno od Paddingtona. Potrebovali bi serijo podpornih stebrov, ki bi stali na zunanji strani tirnic, na njih pa bi slonela platforma. Medtem, ko bi vse skupaj nameščali, bi vlaki še vedno lahko vozili."

Dostop do kolesarske steze bi omogočili s hidravličnimi platformami in klančinami, ki bi se ravnale po okoliški topografiji, tako da nikoli ne bi bilo treba sestopati s kolesa. Predlagajo tudi postavitev postaj za mestna kolesa ("Boris bikes", kot Londončani rečejo svojemu ekvivalentu BicikLJa).