Komentar pod člankom o Lani Newstrom.

Letošnji Jakopičev nagrajenec, konceptualni umetnik Jože Barši, je v Mariboru govoril o "odpravi opazovalca". Na predavanju nisem bil. Sem pa prepričan, da je iz teme predavanja z lahkoto mogoče kar počez potegniti ljubke sklepe, ki nas bodo zabavali še kak teden.

Medtem beremo o newyorški umetnici Lani Newstrom, ki je menda prva na svetu naredila popolnoma nevidna umetniška dela. In zbiratelji plačujejo milijone, heh! No, nekateri radi rečejo, da je umetniško delo izginilo že z Duchampovim pisoarjem. In torej tisti morski pes, napihnjeni kužki, razmetane postelje niso nič drugega kot prav nevidna umetnost. Newstromova je v tem smislu samo nekdo, ki (spet) odkriva toplo vodo.

Sam že ves čas v zvezi s konceptualizmom tako ali tako trdim tole: artefakti (solata, fotke, risanke, Marina Abramović ali prazne stene) so še vedno tam (umetniško delo torej ni izginilo), le da so to zdaj banalni izdelki opremljeni s kon-tekstom. Nikakršne druge pozicije ni mogoče zagovarjati s smiselnimi argumenti.

Ampak ostanimo še za trenutek z zagovorniki konceptualizma, ki trdijo, da je umetnost s konceptualizmom izpuhtela (oz. se je spremenila v teorijo).

In sestavimo tole dvoje: nevidno umetnost (za kar imajo konceptualizem njegovi zagovorniki), ki jo konzumira »odpravljeni opazovalec«. Kot ste opazili, je v gornjem kompozitu še vedno prisoten umetnik. Kako bomo ukinili umetnika? O Rembrandtu iz pralnega stroja sem že pisal. Ameriški filozof Danto si je izmislil argumentacijo, po kateri bi Nočna straža lahko nastala tudi slučajno. V pralnem stroju, brez Rembrandta torej. Sam sem takrat pokazal, da Dantova argumentacija ne zdrži. Ampak tudi tu se vrnimo malce nazaj in si še za trenutek predstavljajmo, da bi Nočna straža res lahko nastala v pralnem stroju kar sama od sebe.

Na koncu 'poročimo' trojico: Baršijevega "odpravljenega opazovalca" z nevidnim umetniškim delom, ki ga je naredil nihče. Opazujte torej nevidno umetniško delo, ki ga je naredil nihče. In potem odpravite še samega sebe. Opazovalca torej. Gre za zabavno vajo, ki sploh ni tako skrajna, kot se zdi na prvi pogled. Natanko to namreč izkusi vsak, če nima težav z nespečnostjo, vsak dan ob dveh zjutraj. Ja, v globokem spancu ni umetnin, ni umetnika in ni opazovalca.

Se vam torej tole nakladanje o ukinjanju in odpravljanju umetnika in umetnosti, ki se ga gredo umetniki in teoretiki na Duchampovi liniji, še vedno zdi tako izjemno?