Dogodek, ki je fanta izučil, da v takšne jame ne stopa več, je obenem pretresljiv simbol, memento mori 20. stoletja, nema, a zgovorna priča o strahotah in posledicah prve svetovne vojne, pa tudi srhljiva slutnja spopada, ki je sledil.
Tedaj komaj devetletni deček Kamil Arčon je oktobra letos dopolnil 87 let. Dogodek, ki mu je vse do danes zakoreninjen ostal v spominu, je Vrtojbčan opisal v kratkih spominih s pomenljivim naslovom To niso pravljice, to je moj življenjepis. Žal njegovo zgodnje srečanje s sledmi smrti ni bilo zadnje. Zgodbo Arčonovih delijo številne družine, katerih starejše generacije je v realnost 20. stoletja porinila mračna izkušnja prve svetovne vojne, mlajšim pa je nepopisno bolečino prizanesla krutost drugega velikega svetovnega spopada.
Konec prve vojne, vrnitev v porušeno Vrtojbo
Ko se je družina Kamilove matere ob koncu vojne leta 1918 vrnila iz begunstva, njihovih domov ni bilo več. Vrtojba je bila popolnoma porušena, od vseh zgradb je ostalo samo nekaj zidov. Poleg tega sta bili vas in njena okolica polni razstreliva, ki ga je bilo treba očistiti, tudi teren je bilo treba zravnati. Kamil se spominja zgodbe, ki so mu jo pripovedovali starejši, kako je jeseni leta 1918 na polju zrasel lep paradižnik, nekdo ga je izril, da bi ga nesel domov, a ko je potegnil ven rastlino, "je izrinil tudi želodec pokopanega, verjetno italijanskega vojaka".
V razstrelivu in ostankih kovin, ki so še dolga leta ležali po krajih, kjer se je vila fronta, je po drugi strani marsikdo našel pomemben vir skromnega življenja. Po vojni je bilo ustanovljeno podjetje Šnabel, ki je odkupovalo kovine, predvsem pa dele razstreljenih granat in druga razstreliva.
Umik v begunstvo
Poti Kamilovih staršev sta se prepletli šele po koncu vojne. Mati, Marija Faganel, je bila namreč prvič poročena s Francem Gorkičem, ki pa je leta 1914 s številnimi vojaki avstro-ogrskih sil izginil na galicijskem bojišču. Oktobra leta 1917 je Marija z otrokoma Emilom in Otilijo nadaljevala pot v begunstvo v Knittelfeld, kjer se je zaposlila v tovarni emajlirane posode. Otroci so hodili v šolo in sedemletno Otilijo je učitelj posedel na okensko polico, da so jo vsi dobro slišali, ko je razlagala, kako je na fronti v Vrtojbi.
Njenega bodočega moža in Kamilovega očeta Ivana Arčona (rodil se je 19. avgusta leta 1882) je težka mladost, v kateri je moral skrbeti za šestčlansko družino (mati je bila namreč več let priklenjena na posteljo, oče pa je bolehal na pljučih) rešila vojaškega vpoklica, saj je bil edini, ki je skrbel za družino. V času vojne je zato delal na železnici. Zato pa se vojni ni izognil njegov brat Angel, ki je leta 1915 padel na bojišču. V zadnji dopisnici (z datumom 12. maj 1915), ki jo je pred smrtjo poslal bratu, se jim je zahvalil za zavojčke, ki so mu jih poslali. Med drugim je zapisal, da trenutno ničesar ne potrebuje in da bo že pisal. Da mora biti čez pet dni na maršu, da bi pisal več, pa ni mogoče.
Dva meseca pozneje je dopisnica prijatelja Andreja Zajca Ivanu prinesla žalostne vesti. "Dragi prijatelj," je začel. "Predno ti kaj pišem te samo srčno pozdravim tebe in vsih tam na krgišču. Pošiljam ti novico tu iz severnega bojišča ako še ne veš javim ti da je tvoj brat Angel padel, jaz sem pisal hitro ko sem zvedel moji ženi Metki da naj ti pove ... Prosim te ako ti je drago piši mi kaj, kako se kaj imate in kako se kaj godi tam okoli san. Tukaj nam gre sedaj dobro. Prosim te pozdravi vse Faganele in tudi Toldota in prosim za odgovor. S spoštovanjem te pozdravim," je sklenil Andrej Zajc.
Družini Arčon in Faganel konca vojne nista dočakali brez žalovanja. A zaživeti je bilo treba naprej. Ivan se je leta 1920 poročil s sovaščanko Marijo Faganel, s katero sta imela tri otroke – Vilmo, Zvonka in najmlajšega, leta 1927 rojenega Kamila. Skupaj s še dvema otrokoma iz prvega zakona je torej družina Arčon tedaj štela sedem članov. Obdelovali so svojo njivo, imeli so svinjo, kokoši in zajce. Pridelki so skupaj z očetovo plačo zadostovali, da nikoli niso bili lačni, se spominja Kamil.
Vendar kot številnim primorskim družinam tudi Arčonovim s fašističnim pritiskom obremenjena desetletja po vojni niso prinesla pravega miru. Ivan je bil leta 1922 kot zavedni Slovenec za vsak državni ali delavski praznik zaprt na karabinjerski postaji v Gorici ali v Šempetru pri Gorici, zaradi narodne zavednosti so zaprli in mučili tudi Kamilovega brata Emila Gorkiča.
Fašistični pritisk in številne parole ter vzkliki, ki so pozivali k vojni, so spremljali tudi Kamilovo mladost. Povsod se je moralo govoriti italijansko, v Vrtojbi je bil edini javni napis v slovenščini "pozor na psa," se spominja. Še danes se spomni razpisanih tiralic za Jankom Premrlom, predvsem pa raznarodovalnih pritiskov, nasilja in uničevanja kulturnih dobrin, ki ga nad slovenskim prebivalstvom niso izvajali le policisti in vojaki, ampak tudi posamezniki. Tri dni po Kamilovem rojstvu naj bi neki fašist (domnevno zaradi Ivanove narodne zavednosti) požgal njihov hlev.
"Tega niso izvajali na ukaz, ampak prostovoljno, saj so vedeli, da za tovrstna kazniva dejanja ne bo nihče kaznovan, pač pa pohvaljen. Tako se je nadaljevalo tudi po vojni z vojnimi in drugimi zločinci," piše.

"Zato smo bili tako nemočni"
Ko so politične in družbene napetosti konec tridesetih let svet drugič potegnile v vojno, je Kamil vojne grozote, o katerih je prej slišal od generacij, ki so izkusile prvo veliko morijo, doživel in videl na lastne oči. Niti 16 let mu ni bilo, ko se je po kapitulaciji Italije znašel med 1.500 deportiranci, ki so jih odpeljali v Nemčijo. Z naperjeno puško so ga aretirali 25. septembra leta 1943 na njegovem domu. Tri dni pozneje so jih zaprli v živinske vagone in jih odpeljali do taborišča Stalag 1 A pri Königsbergu (zdajšnji Kaliningrad). Petdnevno potovanje brez vode in hrane je bil uvod v skoraj dve leti, ki ju je Kamil preživel v internaciji. Med drugim je bil v Nordhausnu, kjer je delal v tovarni Smidt & Kranz, konec vojne pa dočakal v lagerju Dora, kjer so se za preživetje borili z lakoto, mrazom, negotovostjo, pa tudi mrčesom. "Zato smo bili tako nemočni," piše.
Marca leta 1945 ga je na eni izmed njegovih poti v Sangerhausen, kamor je hodil obiskovat znanca iz domačih krajev, ustavil policist in ga vprašal po dovolilnici. Ker je ni imel, ga je odpeljal na policijsko postajo, kjer ga je vprašal, od kod je doma. Z Jadranske obale, je odgovoril Kamil. Od kod? Iz Trsta. Nemškemu policistu tudi to ni bilo dovolj in prišla sta vse do Vrtojbe. Poznaš Sabotin, ga je nato vprašal policist in izkazalo se je, da se je v času prve svetovne vojne služil prav v teh koncih. Kamil ga je prosil, ali ga lahko izpusti toliko prej, da bi pred odhodom vlaka obiskal svojega sovaščana, saj že šest mesecev ni dobil novic od svojih staršev, a mu je policist odgovoril, da je v službi in mu ne more pomagati. Ob vseh grozotah, ki jim je bil Kamil priča v internaciji, se zdi to le nepomembna anekdota, ki pa obenem pomenljivo spomni na to, kako blizu sta bili pravzaprav obe veliki vojni, in na njuno nesmiselnost.
Vrnitev domov
11. julija 1945 se je Kamil Arčon (ob osvoboditvi je tehtal 37 kilogramov) z drugimi preživelimi napotil oddaljenemu domu naproti. Dober mesec zatem je bil doma. Grozote, ki jim je bil priča v času internacije, zaslužijo svoje poglavje, zato o njih ob drugi priložnosti. Čeprav je z naslednjimi besedami povzel izkušnjo druge svetovne vojne, bi z njimi lahko opisali tudi kak drug čas. "Duševno sem se veliko naučil, delno sem spoznal tudi dušo človeka in praktično ideologijo posameznikov, egoizem, zlo in dobroto, ki jo daje človek. Videl sem svet tak, kot je."