V Franciji živeči poustvarjalec, skladatelj in glasbeni pisec, ki pa se vsako leto vrača k slovenskim koreninam v Žužemberk, se je s svojim delom zapisal med vodilne glasbene osebnosti druge polovice 20. stoletja.
Samega sebe pojmuje za "raziskovalca zvokov", njegove skladbe pa redkokdaj temeljijo na specifičnih glasbenih idejah, bolj ga vodijo vprašanja, ki se zastavljajo zunaj glasbe - psihološka, socialna, politična, humanistična in druga. "In bolj kot so zunajglasbene razmere zapletene, kompleksnejši je zvočni rezultat," je o svojem komponiranju dejal v intervjuju leta 1988.
Ton in hrup, krik in tišina
Ko napišem eno skladbo, poskušam, da naslednja nima sledu prejšnje, pravi in ravno zaradi tega ustvarjalnega vodila ima njegov zvočni jezik po oceni muzikologa Leona Stefanije široko besedišče: vključuje ton in hrup, krik in tišino, zvočno gestiko in deklamacijo, akustične prispodobe in podobe, različne odtržke slišnega sveta, ki se do potankosti domišljeno vpletajo v ustvarjeno glasbeno celoto.
Njegova ustvarjalska naravnanost, pojasnjuje Stefanija, je zrastla iz dveh idejnih okolij: "Iz prvega, ki je znano kot tradicija nove glasbe povojnih avantgardistov, je v Globokarjevi glasbi slišati slo po urejanju, oblikovanju zvoka, vzpostavljanju novih zvočnih konstelacij, eros po ustvarjanju, agiranju. Kot značilnost drugega je mogoče označiti kvečjemu etiko ustvarjanja, ki gradi na dosežkih nove glasbe, zlasti kompozicijskih skrajnic iz 50. in 60. let 20. stoletja: ne išče novega, temveč stremi k reagiranju, odzivanju na dogodke, išče osmislitev obstoječega."

Eksplozija smislov glasbenega jezika
Globokarjev opus je zelo raznolik in obsega tako teatralna kot orkestrska in zborovska dela ter glasbo za solistične instrumente. Za izvedbe njegovih del v Sloveniji sta bila doslej zaslužna predvsem Festival Ljubljana in pihalni kvintet Slowind. Njegovo ustvarjanje bi težko umestili v kakšno šolo ali skupino, pa vendar so njegove zvočne stvaritve nezgrešljivo razpoznavne. Razpoznavna sta tako njegova ustvarjalna tematika kakor način umetniškega udejanjanja, v katerem je vsaka podrobnost dodobra izdelana, presejana skozi sito trdega dela. Ravno ta dvojnost zahteva od Globokarja skrajno širitev glasbenega besednjaka, pravcato eksplozijo pomenov in smislov glasbenega jezika, pojasnjuje Stefanija, ki njegovo glasbo opisuje kot "zvočno igro domislekov".

V učilnici velikega Luciana Beria
Kje je Globokar doma, je težko reči. Rodil se je v Franciji, kjer so starši našli delo v rudniku in tam preživel tudi otroška leta. Leta 1947 se je preselil v takratno Jugoslavijo in se začel učiti pozavno. Študij tega instrumenta je nadaljeval na nacionalnem konservatoriju v Parizu.
Po končanem študiju pozavne in komorne igre je zasebno študiral kompozicijo pri Reneju Leibowitzu, ki ga je pobliže seznanil tudi s povojno glasbeno avantgardo. Štipendija Fordove ustanove mu je sredi 60. let omogočila izpopolnjevanje kompozicije v zahodnem Berlinu pri še enem velikanu glasbe druge polovice prejšnjega stoletja - Lucianu Beriu.
Od leta 1967 do leta 1976 je bil profesor pozavne na Visoki šoli za glasbo v Kölnu ter med letoma 1973 in 1979 vodja oddelka za vokalno-instrumentalno glasbo na Inštitutu za raziskovanje in koordinacijo akustike in glasbe (IRCAM) pri Centru Pompidou v Parizu. Globokar je bil tudi soustanovitelj skupine za svobodno improvizacijo New Phonic Art, s katero si je nabral bogate izkušnje v improvizaciji.
Za glasbo skladatelja, ki se stalno vrača v družinsko hišo v Žužemberku, so značilni družbena angažiranost, raziskovanje glasbenega gledališča, iskanje nenavadnih instrumentalnih tehnik in svobodna improvizacija.