Tako je Satie, s pravim imenom Eric Alfred Leslie Satie (1866-1925), tlakoval pot novim kompozicijskim slogom preteklega stoletja, kot sta minimalizem in ambientalna glasba. In tudi danes velja za eno ključnih osebnosti pariške avantgarde v začetku 20. stoletja.

Lahkomiselnost in ekscentričnost pred resnostjo
Satie je študiral na Pariškem konservatoriju, a je študij kmalu opustil in deloval kot kavarniški pianist. Znano je, da v umetnosti ni bil privrženec resnosti, ampak je, kot je povedal sam, ljubil preprostost. Tako sta bili lahkomiselnost in ekscentričnost pomemben del njegove glasbene estetike.

Diletant v očeh kritikov, občudovan od kolegov
Kritiki so ga zaradi eklektičnega sloga, eksperimentiranja in vplivov iz drugih umetnosti pogosto označevali za diletanta, se pravi za nekoga, ki svoje delo opravlja nestrokovno ali celo površno. V zadnjih letih življenja so bili njegovi najboljši prijatelji slikarji, ki jih je spoznal v času kavarniškega muziciranja.

Vendar pa Satiejeva glasba med stanovskimi kolegi ni ostala brez priznanja. Občudovala t. i. skladateljska šesterica (Les Six), ki je delovala na Montparnassu in v kateri so bili, denimo, Arthur Honegger, Darius Milhaud in Francis Poulenc.

Združene moči Satieja, Djagiljeva, Cocteauja in Picassa
Znan je bil tudi po izzivalnih, nenavadnih naslovih svojih del. Veliko pozornost je zbudil s krstno uprizoritvijo baleta Parada za Ruski balet Sergeja Djagiljeva leta 1917 v pariškem Theatre du Chatelet. Delo je bilo uprizorjeno po zasnovi pesnika in dramatika Jeana Cocteauja, za sceno je poskrbel Pablo Picasso. Orkestrske zvoke Parade so dopolnili učinki letalskega motorja, ladijske sirene in drugih pripomočkov, podobne eksperimente pa se je uporabljal tudi v drugih svojih skladbah.

Še danes aktualne Tri gimnopedije
Satieja sta priznavala tudi Maurice Ravel in še zlasti Claude Debussy, s katerim je več desetletij tesno prijateljeval. Ugled je začel pridobivati še posebej leta 1911, ko so ga označili za predhodnika sodobne glasbe. Med njegovimi največkrat izvajanimi in prirejenimi deli so klavirske skladbe, zlasti Tri gimnopedije.

Romantiki in impresionizmu se je postavil po robu z jedrnatim in pogosto ironičnim glasbenim izrazom, sestavljenim iz elementov neoklasicizma, srednjeveških oblik, džeza in modernističnih harmonij, so zapisali v Velikem svetovnem biografskem leksikonu.