Maestro Anton Nanut je dirigiral več kot 200 tujim orkestrom. Foto: Stane Sršen
Maestro Anton Nanut je dirigiral več kot 200 tujim orkestrom. Foto: Stane Sršen
anton nanut
Anton Nanut se je zapisal v sam svetovni vrh dirigentov. Foto: BoBo
Posebej cenjeni so Nanutovi posnetki Mahlerjevih, Beethovnovih, Berliozovih in Šostakovičevih del. Foto: Radio Koper
Anton Nanut
Leta 2011 je Nanut prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. V obrazložitvi so ga označili za "poslanca slovenske poustvarjalnosti". Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer
Ob slovesu Antona Nanuta
Poslovil se je Anton Nanut

c Anton Nanut, so sporočili z Radia Koper.

Anton Nanut je ustvaril izjemno mednarodno in zavidljivo glasbeno kariero, so dodali: dirigiral je največjemu številu - več kot dvesto - tujih orkestrov, posnel največ zgoščenk, izvedel največ slovenskih del; je tudi edini, ki je dirigiral in posnel vse Mahlerjeve simfonije, najzahtevnejšo Osmo celo trikrat, večkrat pa je dirigiral tudi Beethovnovo Deveto, tudi v tujini.

Z Antonom Nanutom smo se pogovarjali, ko je leta 2011 prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Vabljeni k branju intervjuja.


Častni dirigent simfonikov RTV-ja

S svojim delom je "dirigent z glasbo v duši", kot so ga opisali koprski kolegi, zaznamoval Simfonični orkester RTV Slovenija. Kar osemnajst sezon zapored je sestavljal program koncertnega cikla simfonikov RTV-ja, z orkestrom je prvič v Sloveniji izvedel vrsto temeljnih partitur sodobne glasbe in vodil številne navdušujoče izvedbe velikih del glasbene umetnosti, ki vse nosijo pečat njegove velike osebne energije in glasbene ustvarjalnosti. Z orkestrom je tudi po upokojitvi še naprej stalno sodeloval, leta 2002 je postal njegov častni dirigent.

Poleg večine italijanskih orkestrov je vodil tudi ugledne ansamble, kot so Leningrajska filharmonija, Varšavska filharmonija, Praška filharmonija, Simfonični orkester iz Monterreyja, Dunajski simfoniki, Budimpeška filharmonija, orkester Teatra Colon v Buenos Airesu.

Kronala je več kot pol stoletja dolgo umetniško pot dirigenta, ki je bil tudi pedagog in kulturni delavec. Kot profesor dirigiranja na Akademiji za glasbo v Ljubljani je vzgojil vrsto dirigentov, ki uspešno delujejo v Sloveniji in na tujem: Stane Jurgec, Marko Gašperšič, Višnja Kajgana, Nikolaj Žličar, Alaksandar Spasič, Marko Vatovec, Stojan Kuret, Marko Letonja, Borut Smrekar in Andraž Hauptman ...Skoraj dvesto studijskih nastopov
Močna, umetniško celovita in v svojem nastopu prepričljiva dirigentska osebnost je doživela tudi plodno studijsko dejavnost, ki je posneta na skoraj dvesto nosilcih zvoka. Tako so zapisali v obrazložitvi Prešernove nagrade, ki jo je maestro prejel leta 2011.

Kot dirigent je ves čas svoje uspešne kariere spodbujal nastanek novih glasbenih del, še posebej slovenskih. Skupaj s pokojnim Marijanom Gabrijelčičem je utemeljil mednarodni festival sodobne glasbe Kogojevi dnevi, na katerem vsakokrat izvajajo številna slovenska glasbena dela.

Bil je spoštovan in častni občan občine Kanal ob Soči – v rojstnem kraju je že pri rosnih enajstih letih kot zborovodja in organist nadomestil očeta, ki so ga okupatorji odpeljali v koncentracijsko taborišče –, kjer se bodo od njega poslovili v nedeljo.

Med največjimi slovenskimi dirigentskimi imeni zadnjih 50 let
Po besedah muzikologa Gregorja Pompeta spada Nanut med najpomembnejša slovenska dirigentska imena druge polovice 20. stoletja. Posebej značilna je bila njegova odprtost do sodobne glasbe. Tako je na abonmajskih koncertih radijskega orkestra v Sloveniji predstavil številna aktualna dela in s tem odpiral možnosti za razgledovanje po mednarodnih dosežkih, pogosto pa je izvajal tudi dela sodobnih slovenskih skladateljev.

Med Nanutovimi posebnimi dosežki se velja po Pompetovih besedah spomniti predvsem na izvajanje simfonij Gustava Mahlerja in številne stike s tujino, ki so med drugim prinesli številna snemanja, zato je danes Nanutova diskografska bera praktično neizmerljiva.

Maestro nalezljive eruptivne muzikalnosti
Dirigent Stojan Kuret pa je ob Nanutovem slovesu dejal, da je maestro pri njem "nedvomno pomenil preskok v načinu razmišljanja, doživljanja in dojemanja glasbe". Nanutova naravna eruptivna muzikalnost ga je vedno presenečala, predvsem na koncertnem odru. Prav na koncertu je namreč znal potegniti za sabo celoten orkester in dvorano. Kot pedagog pa je znal na svojstven način prenašati znanje in bil dosledno zahteven do svojih študentov.

Spomnil je na Nanutovo dirigiranje v Teatro Verdi v Trstu. Nikoli ne bo pozabil, pravi, Šostakovičeve sedme simfonije in koncerta za orkester Lutoslawskega. Ko pa sta se bolje spoznala in tudi človeško zbližala, mu je Nanut rad pomagal. Zelo ga je podpiral pri njegovem neprekinjenem delovanju v zamejstvu, temu se je Kuret, ki prihaja s Tržaškega, posvečal tudi v času študija v Ljubljani. Nazadnje sta se z Nanutom videla na koncertu v Kanalu, kjer si je zaželel še zadnjič slišati Kogojev Rekviem, ki ga je resnično ganil.

Ob slovesu Antona Nanuta
Poslovil se je Anton Nanut