Naslov si je sposodil pri istoimenskem romanu nemškega romanopisca Winfrieda Georga Sebalda, vendar Loznica v nasprotju z njim ne odkriva na primer grozot koncentracijskih taborišč prek zgodbe o starših glavnega junaka Austerlitza, prav tako neposredno sploh ne pripoveduje o koncentracijskih taboriščih kot takih, ampak o odnosu današnjih ljudi do krajev, kjer so se zgodile morda največje grozote v svetovni zgodovini.

Ali je v nekdanjem lagerju, kjer je že navaden nasmeh nekako v neskladju s čisto osnovno človeško zahtevo po pieteti, torej, ali je na takem kraju mogoče jesti sendvič? Ali je mogoče posneti družinski selfi pred napisom ob vhodu Arbeit macht frei (Delo osvobaja)? Ali se je mogoče takoj po opisu sistematičnih eksekucij pred tremi lesenimi stebri v taborišču postaviti pred enega od njih in pomigniti prijateljici, naj vas v položaju žrtve fotografira? In končno, ali je mogoče posneti selfi pred pečjo krematorija? Loznica s svojo tiho navzočnostjo, neopazno postavitvijo kamere, dogajanja ne komentira, ampak zavzame perspektivo odkrivanja - in tako na kraju, ki zahteva občutljivost in sočutje, odkrije turistično hlepenje po zgodovinskih atrakcijah, pa naj so te 'atrakcije' še take grozote.

To je prvi in morda še nekoliko površen vtis. Kajti Loznica gre še dlje - z uporabo ostre, digitalne črno-bele fotografije se ravno toliko odmakne od nekdanjih grozot, ohranjenih, kot vemo, z mehkejšo sliko črno-belega filma, kot se jim hkrati približa. Na območju koncentracijskega taborišča Sachsenhausen tako ne gledamo množic onemoglih in lačnih taboriščnikov, ampak množice sodobnih in lačnih turistov. Ne spomnim se, da bi komu tako natančno in grozljivo učinkovito uspelo ujeti v filmske podobe povezavo med črednim nagonom in neverjetnim pomanjkanjem človeške občutljivosti. Film v gledalcu sproži najprej pravo jezo v smislu - ali je možno, da ta množica turističnih bizonov sploh ne misli - in potem strah - kam nas ti ljudje, oboroženi s fotoaparati in prenosnimi telefoni, pravzaprav vodijo.

Za hip se v filmu pojavi mlado dekle z napisom na majici: just don’t care. Ni mi mar, vseeno mi je. Mogoče je to ta nagonski, nerazumni cilj črede. Ampak, če parafraziramo enega slovenskih dramatikov: Ko ti je vseeno, ali ni takrat najhuje?

Matej Juh, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).

NAPOVEDNIK FILMA:


ODDAJA GREMO V KINO: