Režiser, ki je viktorijansko dobo slikal že v biografski drami Narobe svet (Topsy Turvy), v katerem je, kot je sam dejal, prvič obrnil kamero proti umetnikom samim, dobro razume, od kod Turner prihaja, in smer, ki jo je napovedala njegova umetnost. Slikarjevo zgodbo odpre s pogledom na v zlati rez ujeto idilično nizozemsko krajino, pogreznjeno v mlečno svetlobo, v kateri prepoznamo Turnerjevo silhueto. Angleška romantična krajina je veliko dolgovala ravno močni dediščini nizozemskih krajinarjev 17. stoletja, tudi Turner, njen najdrznejši predstavnik.
Uvodni kader obenem napove tudi vizualni takt, ki ga bo predvsem po zaslugi čudovite fotografije v Cannesu nagrajenega Dicka Popa ubral ta filmski hommage atmosferi Turnerjevih platen. Podobno, kot zarežeta mraz ali vročina, ki obdajata njegove komaj opazne figure med velikanskimi silami narave, lahko v Leighovi rekonstrukciji Turnerjevega ateljeja skoraj vonjamo barve čudovitih pigmentov in lanenega olja, ki polnijo sobo. Ali pa začutimo toplino sončnega popoldneva, ko se korpulentna slikarjeva pojava sprehaja po pokrajini.

Otožno slovo neke dobe
Spoštovanje vzdušja Turnerjevih romantičnih krajin in likovnih pravil, ki jim je sledil, kulminira v čarobnem prizoru, ko Turner z druščino iz čolna opazuje poslednjo plovbo ladje Temeraire, podobo, ki jo je pozneje naslikal na enem svojih najbolj znanih del. Kot bi se od zahajajočega sonca razžarjeno nebo razlilo v morje ob otožnem pogledu na slovo nekoč mogočne ladje, ki je na začetku 19. stoletja odigrala pomembno vlogo v bitki pri Trafalgarju, zdaj pa jo parnik, simbol industrializirane dobe, vleče v njeno zadnje sidrišče. Plovba je simbolni mejnik med dvema obdobjema, ki jima je Turner pripadal - med mnogo bolj sproščenim, neformalnim svetom vladavine kralja Jurija IV. in puritansko viktorijansko dobo, v kateri se Turner nikoli ni zares udomačil.

Slikarjevi zgodbi sledimo od sredine 20. let 19. stoletja, ko je bil umetnik že dolgo uveljavljen slikar, do leta 1851, ko se poslovi od Londona, ki je bistveno drugačen od mesta, v katerem je odraščal. Mesta, ki ga je osvojil s svojimi slikovitimi krajinami. Dihotomija med dvema dobama, pa tudi med umetnikovo intelektualno širino in ozkoglednostjo zbirateljev in kritikov nevsiljivo, a jasno pronica iz ozadja osrednje pripovedi.

V 19. stoletju je ustvarjalo mnogo umetnikov, ki so ob vztrajanju v trgu neprilagojenem umetniškem izrazu životarili iz dneva v dan (v filmu takšno usodo pooseblja skrušeni in obubožani Haydon v podobi Martina Savagea), vendar Turner njihove usode ni delil. Zaslovel je že v mladih letih, v Kraljevo akademijo so ga sprejeli, ko mu je bilo 27 let, ob podpori svojega očeta (nekoč uspešnega brivca) si je že v času življenja prigaral kariero, ki je številni slikarji nikoli niso dočakali. Na manj razumevanja je trčil v zadnjem obdobju svojega življenja, ko je slikovitost krajin stopnjeval do skrajnosti, ki je vsi viktorijanski naročniki niso znali razumeti, zato pa vse bolj impresionistično maniro pripisovali poslabšanju slikarjevega vida in starosti. Okus likovne javnosti se je počasi odpiral vse odločnejši bratovščini predrafaelitov, a Turner je bil takrat že junak Ruskinovih sodobnih slikarjev. Prevzetnega Ruskina, vodilnega literarnega kritika svojega časa (njegovo viktorijansko bahavost sijajno upodobi Joshua McGuire), si Leigh privošči v prizoru, ko se kritično spravi na "zastarela" platna Clauda Lorraina. Ušlo mu je, da govori o enem tistih starih mojstrov, ki jih je Turner najbolj občudoval.

Momljav čudak izjemno daljnosežnega intelekta
O Gospodu Turnerju, svojem zadnjem avtorskem projektu, je britanski režiser razmišljal dolgo. Od samega začetka si v glavni vlogi ni predstavljal drugega kot stalnega igralskega sopotnika Timothyja Spalla (priprave na vlogo je igralec začel pri osnovah ter tri leta obiskoval tečaj slikanja). Spallova zajetna pojava in njegov godrnjav Turner se morda zdita daleč do elegantnega portreta, ki ga je umetnik naslikal, ko je bil star kakšnih 24 let, zato pa ustrezata opisom, s katerimi so ga sodobniki opisovali na vrhuncu njegove kariere. Grobemu in neartikuliranemu neotesanežu, ki ni znal, pravzaprav verjetno niti želel, ustvariti dobrega prvega vtisa, vnese Spall toplino in velikodušnost samozavestnega umetnika, ki je dovolj skromen, da zna pohvaliti svoje slikarske kolege, a spet ne dovolj, da bi se lahko zadržal pred "korigiranjem" Constablove vedute. Timothy Spall (tudi njemu je Turner prinesel palmo letošnjega Cannesa) je še enkrat brezhiben, a še bolj navdušujoča je preostala igralska zasedba (tudi tu stavi režiser na večkrat preverjeno zasedbo); od po ljubezni hrepeneče služkinje Hannah Danby (Dorothy Atkinson), slikarjevega dobrosrčnega očeta, ki je obenem njegova glavna opora (Paul Jesson), zamer polne matere umetnikovih hčera Sarah Danby (mimogrede Dorothyjine tete, igra pa jo Ruth Sheen), do tople gospe Booth (Marion Bailey), zadnje umetnikove sopotnice, s katero je po dolžini zveze sodeč očitno stkal tesnejšo vez.

Tudi ko snema kostumsko biografsko dramo, Leigh ne odvrača pogleda od tem otipljivega resničnega življenja, ki jih rad odpira. Otožnost in osamljenost Maryjinega lika iz filma Še eno leto (Another Year) ni zares dosti drugačna od tragike spregledane služkinje Hannah, ki neuspešno hrepeni po slikarjevi bližini in se ji najbolj približa ob občasnih impulzivnih potešitvah njegove trenutne sle. Režiser Turnerjevih značajskih pomanjkljivosti ne spregleda, zna obsoditi njegovo brezbrižnost do žensk in svojih otrok, katerih tragične usode so postale pozabljena "kolateralna škoda" v delo zazrtega umetniškega duha.
Zahtevno domačo nalogo je Mike Leigh opravil z odliko, zgodovinske točnosti mu ne gre oporekati. Močna prezenca umetnika, ki svojemu zasebnemu življenju ne namenja večje pozornosti, ampak je razmišljal zgolj umetnost, nas prevzame od prvega prizora naprej. Ustavi se pri vseh ključnih znanih anekdotah Turnerjevega življenja (če bi zavoljo krajše minutaže kakšno izpustil, mu v resnici ne bi zamerili) - od zgodbe, ko se je privezal na jambor ladje, da bi od blizu opazoval nevihto, do znamenitih umetnikovih zadnjih besed: "Sonce je bog." V do potankosti dodelani vizualni celoti s plejado čudovitih značajev uspe Leigh ustvariti alegorijo slikarstva, ki pa ji vseeno umanjka nekaj tiste udarne sile, ki nas priklene k Turnerjevim platnom.
Ocena: +4; piše: Maja Kač