Romaneskna gmota Thomasa Manna v dramatizaciji in dramaturgiji Katarine Pejović dobi koherentno strnjeno obliko, zastavljeno v treh delih kot "eros, logos in tanatos", ki ji režija Mateje Koležnik prida duh sodobnosti in aktualnosti. S tem se odločno pridružeje zaznamovanju 100. obletnice I. svetovne vojne in jo obenem iz svojega tkiva mirno izloči ter osrednje mesto poklanja brezčasni temi; smrti. Ta je glede na prizorišče dogajanja Berghof, sanatorija za pljučne bolezni, tesno zvezana z boleznijo – tisto pravo in tisto, ki pomeni zgolj beg pred realnostjo.

Glavni junak, mladi buržuj Hans Castorp, pride na obisk k jetičnemu bratrancu Joachimu Ziemssenu ter tam nepričakovano zboli in ostane sedem let. Vmes se seveda zvrsti kopica dogodkov, od ljubezni do bratrančeve smrti, pa dolgih filozofskih razprav, hkrati pa se z našim glavnim junakom ne zgodi nič bistvenega. Ob vsem tem nam kaj hitro postane jasno, da je visokogorski sanatorij nekakšno pribežališče evropske buržujske smetane, kjer skupina v bleščeče belo oblečenih bolnikov (kostumografija Alan Hranitelj) tako ali drugače ohranja svoj sanjski svet navideznosti in kapric. Hans Castorp se tu pojavi zgolj kot opazovalec, ki v interpretaciji Aljaža Jovanovića ni le mehkobne narave, temveč tudi mehkobno nežnega govora, kar implicira ali na sodobnega metroseksualca ali pa na neizživete homoerotične sanje, vsekakor pa nam daje jasno vedeti, da je glavni junak večni deček fluidne narave, ki vsrka vsako slišano besedo, končne sodbe ali trdnega mnenja pa nima.

Castorpova bolezen je od vsega začetka zgolj muha, beg pred realnostjo, ki mu omogoča lagodno bivanje tam gori, kjer ima življenje svoje zakonitosti, merjene v enotah termometra in (ne)raznolikosti obedov. Pa vendar pred čim Castorp pravzaprav beži? Pred čimer koli že beži (je to meščanki poklic in uspešna kariera, že dano mu mesto v družbi, udobno meščansko življenje, zavrta čustva?), na Gori vse to sreča v izčiščeni obliki, metafizični obliki, ki svoj vrhunec doseže v filozofskem (morda nekoliko predolgem) dvoboju humanista Settembrinija (Igor Samobor), ki s posmehljivim nasmeškom blagodejno poučuje o svobodi, razumu in napredku, ter judovskega jezuita Naphte (Marko Mandić), ki z versko zakrknjenostjo in fanatizmom pridiga o bolnem geniju in marksizmu. Bolj kot za zmago gre filozofoma za poučevanje protagonista o tipično evropskih vrednotah, kjer si na nasprotnih polih stojita vera in humanistično razsvetljenstvo. Pa vendar se Castorpa bolj malo prime, raje je očaran nad bonvivanskim Peeperkornom (Ivo Ban) in njegovim uživaštvom, eskaliranim v zabavi, kjer je kinina na pretek.

Koležnikova se obsežne predstave (dolge 3,5 ure), sage filozofske podstati 20. stoletja (vse od njegovih anarhističnih začetkov pa tja do 'bonvivanskih' uživaštev 90.), loteva s klinično natančnostjo, manifestirano v vrtljivi scenografiji Henrika Arha, ki z ogromnimi valji tepta malega človeka in opominja na neskončnost zgodovinskega vrtenja, z medicinsko zeleno barvo pa na hlad bolnišničnih prostorov in tamkajšnjega hladnega, brezčutnega dojemanja smrti. S premišljeno rabo svetlobe (Pascal Mérat) ustvarja sanjsko bleščavo pokrajino, pri čemer k vzdušju pripomore tudi melodična glasba (Mitja Vrhovnik Smrekar), iz česar izstopa le filozofski dvoboj, osvetljen zgolj z 'delovnimi' žarometi.

Končno podobo predstave pa tvorijo prav vsi; duhovita skupina bolnikov (Patrizia Jurinčič, Gašper Jarni, Saša Mihelčič, Lovro Finžgar), tudi slehernikov ali ljudstva z blebetavo Silvo Čušin na čelu, Ziemssen (Romeo Gubenšek) je edini izmed njih, ki si upa zapustiti goro in se vrniti v resnično življenje tam doli, kar pa ga navsezadnje stane življenja, usodna fatalka, Castorpovo prekletstvo in sreča, madame Chauchat (Nataša Barbara Gračner) ter togo, mehanizirano zdravniško osebje (Vladimir Jurc, Luka Cimprič, Sabina Kogovšek, Nina Valič), ki omogoča, da stroj (sanatorij) brezhibno deluje in da je vsenavzoča smrt čim bolj oddaljena.

Čarobna gora je predstava velikanskih razsežnosti, kjer se osrednja tema smrti hitro preplete v humanistično razpravljanje o bistvu življenja oziroma verski fanatizem na drugi strani. Predstava, ki v dialogu z romanom pred nami zgrne bolezen kot simptom časa ali bolezenske simptome časa (?); vsekakor pa nam razločno pokaže, da živimo v brezupnem času, ki na vprašanje o smislu življenja nima odgovora, bolezen pa je pogosto zgolj beg pred življenjem samim, včasih tudi ovira za njegovo realizacijo. Predstava, ki nas po stoletju vojn opozarja, da že spet živimo v času konca, času, ko se zdi trenutna situacija neznana, in ne vemo, kaj nam bo prinesla. Zakaj torej na oder postavljati tako obsežen roman, kot je Čarobna gora? Zato, ker se zdi, da je večina mladeničev in mladenk še vedno Castorpov – vase zaverovanih povprečnežev, ki se ne zavedajo zunanjih dogodkov/dogajanja. Vprašanje je le, ali se bomo v Castorpu prepoznali.

Lejla Švabič