Thomas Brussig, rojen v Vzhodnem Berlinu leta 1964, se v svojih delih osredotoča na življenje v Nemški demokratični republiki (NDR). Nemški pisatelj, eden izmed osrednjih gostov festivala Fabula, se je z romanom Junaki kot mi (Helden wie uns) iz leta 1995, v katerem satirično opisuje padec berlinskega zidu - v prevodu Slava Šerca je izšel tudi pri Študentski založbi - uveljavil kot eden najpomembnejših nemških pisateljev mlajše generacije.
Berlin združuje raznolikost in tolerantnost
Čeprav je pred padcem zidu poznal le manjšo polovico mesta, misli, da je Berlin v svojem bistvu ostal enak. Še vedno združuje raznolikost in tolerantnost, vse je enakovredno in nič ne prevladuje; revežev ne potiska na obrobje; tudi z malo denarja se lahko v Berlinu dobro živi in v svojem bistvu enako ostaja tudi središče, čeprav je zaradi prihoda vlade postal bogatejši.
Medtem ko se s problematiko vzhoda in zahoda ukvarja celotna Nemčija, je v Berlinu skoncentrirana na zelo majhnem prostoru in sta tu vzhod in zahod začela preraščati en v drugega v takšni meri, da so se razlike že skoraj izničile. Nekdanji Vzhodni in Zahodni Berlin sta se že pred več kot 10 leti zrasla v celoto. Razlike med njima še vedno obstajajo, a jih je Berlin kot izjemno pragmatično mesto obrnili v svojo korist, je povedal Brussig v intervjuju za STA.
Represivni časi so boljši za literaturo, za družbo pa ne
Pisatelj je na literarnem večeru v Cankarjevem domu dejal, da majhnost in ljubkost lažje povezuje z NDR-om kot pa z zdajšnjo Nemčijo. Pravi, da je omenjena "ljubkost NDR-a" zelo subjektiven pogled pisatelja in morda se še vedno bolj vidi kot del nekdanje republike kot pa zdajšnje situacije, ko je le majhen glas v izjemno veliki kulturni srenji.
Meni tudi, da je pisatelju v diktaturi vedno lažje kot drugje, saj se lahko zelo ciljno zgraža nad oblastjo in zelo jasno opredeli do "sovražnika". Kar pa ne pomeni, da si pisatelj želi represivnih časov; morda so boljši za literaturo, a za družbo nikakor ne. Kot je povedal, je neki ruski pesnik z njim delil občutje, da včasih hrepeni po časih, ko so ljudi ustrelili zaradi ene pesmi. A s tem se Brussig ne more strinjati; zdi se mu egoistično. "Vsekakor mi je ljubše, da trpi umetniško ustvarjanje in gre večini bolje," dodaja.
Distanca do režima, brez ogrožanja svobode
Vedno pa je v NDR-u zasedel le položaj v opoziciji, nikoli ni postal aktivist, saj se je zavedal, da se v zaporu ne bi znašel, da bi ga to ubilo: "Zato sem moral poiskati pot, da sem zaživel v jasni distanci do režima, ne pa tudi, da bi se izpostavil na način, ki bi lahko ogrozil mojo svobodo. K sreči sem bil še zelo mlad, ko je zid padel in se je končala tudi represija."
Izkušnja revolucije je izjemna
Vsakemu posamezniku in generaciji bi želel tudi osebno izkušnjo revolucije, saj gre za izjemno doživetje, ki te notranje napolni, čeprav veliki revolucionarni evforiji nujno sledi razočaranje in streznitev. Podobno kot pri ljudeh z bipolarno motnjo, ki imajo manične in depresivne faze, in enako podobno si želimo tudi v družbenem smislu, da bi manična faza prišla čim prej in se čim večkrat ponovila.
Želi si več del, ki bi razburkala mnenja
Izjemnih izkušenj pa po njegovem mnenju skorajda ni več zaznati v literaturi. V sodobni nemški literaturi prepoznava predvsem inercijo - nekaj se napiše, se objavi, sledijo literarni večeri in turneje. Ni pa literarnih svetilnikov, ki bi resnično zaznamovali določen trenutek in v bralcih nekaj premaknili: "Vendar si želim, da bi vsake toliko časa nastalo delo, do katerega bi se lahko opredelil vsak, bodisi negativno bodisi pozitivno. Delo, ki bi razburkalo gladino. Želim si, da bi bilo v literarnih delih več polarnosti. Menim, da nemški pisatelji pač nekaj pišejo, to se nato objavi, sledijo literarni večeri in turneje. Vse poteka po inerciji, premalo pa je literarnih svetilnikov, ki bi resnično zaznamovali določen trenutek, ki bi tudi v bralcih nekaj premaknili."
Zadnja velika uspešnica v Nemčiji, primerljiva s slovenskimi Čefurji Raus!, je bilo satirično delo Er ist wieder da Timurja Vermesa, ki govori o ponovnem vstajenju Hitlerja oziroma o nekom, ki deluje enako kot on. To je zadnje delo, ki je bilo izjemno uspešno in je močno razburkalo površino, a v literarnem smislu ni imelo prav posebne teže.
Nemški pisatelji: od družbene vloge prek odmika do novih zgodb in novih bralcev
Nemška literatura deluje po ločenih generacijah. Med starejšimi so denimo Günter Grass in Martin Walser. Ti so delovali v času, ko se je formirala skupna država in so v tem smislu delovali tudi državotvorno. Vedno je bilo jasno, da bodo takšni avtorji tudi zgodovinsko relevantni za nemški kulturni prostor. Zasedli so ta zgodovinski moment, je povedal Brussig, ki pravi, da naslednjo generacijo zaznamuje popoln odmik od tega družbeno angažiranega momenta. Namesto tega so se zanimali za jezik in za eksperimentalni pogled v literaturi. V tistem času so številni prenehali brati sodobno literaturo. Generacija za njimi, generacija Brussiga, si je morala tako bralce ponovno pridobiti, s svojimi zgodbami in drugačnim ustvarjanjem. Mlajša generacija se zelo malo ali pa sploh ne navdihuje pri starejših avtorjih. Celo več, "drznil bi si celo trditi, da se večina avtorjev mlajše generacije navdihuje pri tujih ne pa pri nemških avtorjih".