Pesnik in duhovnik, rojen na Vrsnem, je bil med sokrajani izjemno priljubljen. Čeprav si je želel skromnega pogreba, ga je na zadnjo pot iz Gorice vse do vasi Smast blizu Kobarida veličastno pospremila množica. Od spomenika pri cerkvici sv. Lovrenca, kjer so ga, kot si je zaželel v pesmi "Kje skoplješ si grob?", pokopali, seže pogled do Kobarida, Soče in visoko pod Krn. V vasi Smast se začenja tudi Gregorčičeva učna pot, ki so jo pred desetletjem zasnovali na kobariški osnovni šoli, poimenovani prav po enemu največjih slovenskih pesnikov, domoljubov in lirikov. »Pelje izpred podružnične šole v Smasti mimo vasi Libušnje s cerkvijo sv. Duha, kjer je dobil vse zakramente, mimo velikih znamenj do Vrsna in se potem spušča naprej do Selc, kjer je izhodišče za pohod do slapa Brinta in Gregorčičevega slapa. Od Selc vodi nazaj do njegovega groba pri sv. Lovrencu. Za pot potrebujemo približno štiri ure in je primerna za vsakogar," krožno pot povzame Pavel Četrtič, ki je pomagal pri načrtovanju poti.

Planinski raj
Planine pod mogočnim Krnom so res planinski raj, se strinjajo prebivalci vasi na 600 metrih nad morjem. "Včasih se je pod Krnom paslo 400 glav živine, potem je nekoliko zamrlo, zdaj pa je spet zaživelo. Vseh pet planin je lepo obnovljenih, je res planinski raj! Trenutno nas je v vasi kakšnih 130, je tudi precej mladih družin," je vesel domačin Aldo Gregorčič. Nekoliko drugače je štiri kilometre višje, v vasici Krn, od koder izvirajo tudi Simonovi predniki po očetovi strani. Na poti se lahko ustavite tudi pri geološki posebnosti – kamniti gobi. Še posebej bodo nad izletom navdušeni kolesarji in pohodniki. Za pohod na 2245 metrov visok Krn pa počakajte na boljšo vremensko napoved.»Na 1000 metrov nas pripelje asfaltna cesta, od tam pa je dve uri in pol, tri ure hoda do vrha. Od tam vidiš avstrijske vrhove, Triglav, morje; če je res čisto nebo in ni nobene meglice v zraku, lahko vidiš celo otok Krk,« nazorno opiše Pavel Gregorčič, Simonov prapranečak.

Duhovniški poklic, položen v zibelko
Glavna točka Gregorčičeve učne poti – mimogrede, obstaja tudi Gregorčičeva spominska pot od Renč do Gradišča nad Prvačino – je zagotovo hiša pr' Pomolču, kjer se je 15. oktobra 1844 kot drugi otrok rodil Jerneju in Katarini. Čeprav si je Simon želel študirati jezike, mu je bil poklic pravzaprav položen v zibelko, pripoveduje Rida Gregorčič, Pavlova žena, ki že 25 leti obiskovalcem pripoveduje zanimive zgodbe: "Po pripovedovanju se je rodil na hišnem pragu. Za otroke, ki so se rodili zunaj hiše, je pomenilo, da bodo šli delat v svet, na primer kot gozdarji ali pastirji. In tudi Simonova mama je dejala, da bo šel v svet kot dušni pastir." Hiša je bila takrat nižja kot danes, pokrita je bila s slamo in imela le tri prostore. Nadgradili so jo leta 1867 ob Gregorčičevi novi maši, a je bila – kot večina hiš v vasi – med prvo svetovno vojno požgana. Hiše so obnavljali leta 1922, ko so se vrnili iz begunstva. V domačiji s številko 27 so tako živeli potomci Simonovega brata Antona. Njegov prapravnuk Pavel Gregorčič se je v hiši rodil zadnji.

Priljubljen Goriški slavček
"Da je bil Gregorčič zelo priljubljen, kaže že to, da so kmalu po njegov smrti – že leta 1908 – postavili spominsko ploščo na njegovi rojstni hiši in nagrobnik pri sv. Lovrencu, potem pa je leta 1951 muzejsko društvo iz Tolmina v hiši uredilo spominsko sobo, ki je bila zelo obiskana in je postala moteča za takratne stanovalce. Tako je sredi 60. let prejšnjega stoletja stekla zelo pomembna in odmevna akcija zbiranja denarja, da so leta 1966 za javnost odprli celotno hišo, preurejeno v muzej," je povzela Damjana Fortunat Černilogar, direktorica Tolminskega muzeja, ki je hišo v upravljanje prevzel leta 2002. V hiši so shranjeni nekateri njegovi osebni predmeti, pripoveduje Rida Gregorčič: "Tudi njegova očala, krožniki, svečniki … ampak ti predmeti so iz Gradišča nad Prvačino, kjer je tudi najdlje živel in delal. V zbirki pa je tudi pesnikova posmrtna maska, odlitek njegovega obraza iz mavca." Leta 1937 so Gregorčiču odkrili tudi spomenik v Ljubljani, dobri dve desetletji pozneje tudi na kobariškem trgu, leta 1981 pa njegov doprsni kip na Črešnjah – do tja pridemo, če pri vaškem koritu zavijemo levo po nižji poti, medtem ko pridemo po drugi do razgledne točke na Knik, od koder se nam razlegajo pogledi na Mrzli vrh, pogorje Krna in 88 metrov visok Gregorčičev slap. Po njem so poimenovane tudi številne ulice od Kopra do Lendave, celo Zagreba, različna društva, zbori, dijaški dom v Gorici, po njem je bil poimenovan tudi prvi primorski partizanski bataljon in vojašnica v Tolminu.

Zgodovinopisje Gregorčiča opisuje kot svobodomiselnega in narodnozavednega pesnika in poudarja njegovo narodno prebujevalno in prosvetno dejavnost, saj je v Kobaridu leta 1871 ustanovil čitalnico v Kobaridu. Svojo sorodno pesniško dušo je tam spoznal v učiteljici Dragojili Milek, zaradi česar so ga premestili v Branik. "Gregorčič je bil po svoji naravi globoko veren, težave pa je imel predvsem s škofom Antonom Mahničem, zato je do obsodbe tudi prišlo. Sam dekan tega niti ni obsojal in mislim, da se je zgodilo zaradi tega marsikaj lepega – tudi številne pesmi. Normalno je, da se danes to povsod upodablja, tudi v zadnji igri Kdor do večera potuje skoz svet, ampak … saj ljubezen vendar ni greh!" pravi Pavel. Gregorčič je poznan tudi kot Goriški slavček, kot ga je poimenoval profesor, urednik, esejist in slovstveni zgodovinar Fran Levec. Pesmi je pisal že v gimnazijskih letih, prvo zbirko Poezij, pa je izdal leta 1882 in v pol leta prodal 1800 izvodov. Pozneje so izšle še tri zbirke poezij, zadnja dve leti po njegovi smrti.

Bistra hči planin
Njegovo zagotovo najbolj znano pesem Soči večina interpretira kot Gregorčičevo napoved prve svetovne vojne, a Pavel Gregorčič v njej vidi mnogo več: "Ne dojemam je samo kot napoved velike morije, ne gre samo za revolucijo, temveč evolucijo. Velja vseskozi čas, vsebina je vedno aktualna, kot tudi njegove druge pesmi, ki globoko posegajo v življenje, dušo. Po vsebini sta mi všeč tudi Človeka nikar in Veseli pastir, ki je na videz tako preprosta, ampak pove čisto vse. Ni čudno, da je to šlo tako v srca ljudi in da še danes živi njegova poezija. Tudi to, da je toliko glasbenikov uglasbilo številne njegove pesmi, je svojevrsten fenomen, ne le pri nas, ampak tudi v svetu."

Mariša Bizjak, Radio Koper