Scenaristi, režiserji, igralci živijo v istem svetu kot gledalci in večinoma gledajo iste tv-postaje, berejo iste časopise ter visijo na svojih twitter in FB feedih, kamor se steka ista, kolektivna masa informacij, od koder pronicajo naprej v zavest in še globlje, morda v sanje? Vse plasti našega življenja so v zadnjih mesecih prepojene s strahom, pa naj bo upravičen ali ne. Dejstvo njega ostaja in z njegovim bremenom živimo, tudi če se tega ne zavedamo.

Razmišljala sem, ali sem morda letos na festivalu izbrala naslove, drugačne od tistih, h katerim se sicer nagibam. Že več kot deset let je LIFFe v mojem življenju redno na urniku, toda ne pomnim, da bi bila ta dva tedna naporna na isti način, kot sta se mi zdela letos. Ampak običajno se raje izognem filmom, za katere domnevam, da so depresivni, včasih jih ne pogledam niti, če vem, da so dobri.
Najbrž za tem stoji odločitev, da v svoje življenje načrtno ne spuščaš potencialno travmatičnih stvari, še posebno, če si dokaj empatičen človek. Neke vrste varovalni mehanizem, ki ti preprečuje, da bi si zakompliciral življenje s preveč vprašanji, na katera ne znaš ali nočeš odgovoriti.

Pred nekaj leti tako ne bi šla gledat Savlovega sina (The Son of Saul, 2015), čeprav bi povsod lahko prebrala, kako odličen film je. Zakaj sem ga šla torej gledat letos? O tem sem premišljevala, ko sem se nekje na polovici filma zavedla, da plitvo diham še od uvodnih kadrov.

Savlov sin je eno samo mučenje od začetka do konca. Suspenz te dobesedno duši, dokler ne postaneš napol apatičen, vdan v usodo. Lik, s katerim si se prisiljen identificirati, ker ga v filmu skoraj ne izpustiš izpred oči, je uničena človeška lupina. Skozi dan v nacističnem taborišču ga vodi impulz, ki ga je na začetku skoraj nemogoče razumeti, in tudi ko izveš za njegove motive, je zate še vedno le živi mrtvec na samomorilski misiji. Odličen film, neverjeten režijski prvenec Lászla Nemesa, nedvomno kompleksen podvig za direktorja fotografije in za glavnega igralca.

Ampak še vedno film, ki ga običajno zlepa ne bi šla pogledat. Ker ne uživam v realističnih prizorih nasilja in nisem ena tistih, ki si radi zbujajo slabo vest in si kupujejo fiktivne odpustke, da bi se bolje počutili zaradi svoje (relativno uborne) privilegiranosti.

Ampak zdaj se mi zdi vse, kar sem videla na platnu, tako grozljivo blizu. Grozljivo mogoče. Sprašujem se, ali je to variacija vprašanja o jajcu/kokoški: ali so filmi takoj boljši, če se zdijo bolj resnični? Ali resničnost filmu podeli moč? Kako kontekst vpliva na gledalca?

Podobno močan vtis je name napravil film Zelena soba, pa četudi je postavljen v sedanji čas, čeprav je ameriški in dokaj očitno fikcijski, vsaj če ga primerjam z ujetostjo gledalske perspektive, ki v Savlovem sinu potencira njegovo identifikacijo in vključenost v narativni tok. Tam poteka drugačne vrste vojna, ampak se zdi (in pravzaprav tudi je) nadaljevanje tiste iz Savlovega sina, tiste velike druge svetovne. Saultnier prav tako prepričljivo pritegne pozornost gledalca in ga mojstrsko vodi od bitke do bitke, v kateri njegovi pankerji vztrajno izgubljajo proti neonacijem. Znova se mi je zdelo, da je film v mojih, s strahom napolnjenih mislih izzvenel kot svarilo. Če nič drugega, se mi je zazdelo naenkrat racionalno razmisliti o tem, da bi se naučila uporabljati orožje. Mogoče bi bilo smiselno zgraditi kakšen bunker sredi gozda.

V zadnjem času se v mislih dostikrat vračam v čas, v zlate čase eskapističnega filma, v zlata leta Hollywooda, ter si skušam predstavljati, kako so razmišljali in se počutili ljudje, ki so takrat množično polnili sedeže kinodvoran. Kako je bilo za uro in pol pobegniti slabim novicam? Zdi se mi, da si ne želim pobegniti, da si nasprotno želim že prav morbidno izvedeti, kaj bo, če se bo zgodilo najslabše. Kaj bo takrat? Kakšno bo moje življenje? Se lahko iz filmov naučim česa, kar mi bo pomagalo? Kdo mi bo pomagal? Zagotovo ne policija, še ena lekcija, ki sem jo pobrala iz ogleda filma Sicario.

Pa nisem šla gledat samo težkih filmov. Ko sem sedela v dvorani, obkrožena s svojimi prijateljicami in zatopljena v Kako sem izgubila nedolžnost, se mi je po dolgem času zdelo vse natanko tako, kot mora biti – film je kot terapevtski obliž ovil moje misli v žive barve in teksture ter celo okuse kalifornijskih sedemdesetih. Bilo je čudovito.

Toda sedemdeseta se mi še nikoli niso zdela tako daleč stran.

Bojana Bregar, članica mednarodne žirije za najboljši kratki film na 26. LIFF-u