poslušno, pokorno, tako, ki vedno miži z enim očesom, nato pa ta mit počasi ruši. Škoda samo, da film pri tem ostane nekje na pol poti in morda prepovršno obdeluje bolečo zgodovino.

59-letna Karanovićeva med srbskimi tradicionalisti, tistimi, ki jim nastavlja zrcalo v Dobri ženi, ni najbolj priljubljena - v Grbavici je igrala posiljeno bosansko mamo, v Priči pa hrvaško vdovo. Tokrat prevzame vlogo Milene, dobro situirane ženske srednjih let, ki ima na prvi pogled vse - razkošno hišo v beograjskem predmestju, skrbi za svoj videz, uživa na zabavah s prijateljicami, ima uspešne otroke in srečen zakon.

Idila se začne rušiti, ko ji odkrijejo tumor na dojki, ona pa med pospravljanjem po hiši odkrije star posnetek moža in njegovih kolegov, ki so med vojno v Bosni in Hercegovini opravljali etnično čiščenje. Ne tako subtilnega simbolizma je v Dobri ženi precej.

Karanovićevi uspe v precej kratkem, zgolj 80-minutnem filmu, z umirjeno režijo in konciznim fokusom na protagonistko, obdelati kar nekaj temnih plati sodobne Srbije, še vedno močno prežete z vojnimi travmami in ne tako zelo davno zgodovino.

Nekaj je moralno čiščenje naroda, če gre za zločine iz druge svetovne vojne, ko je večina vpletenih že pokojna, nekaj pa so poskusi tovrstnih visokoletečih ambicij v državi, kjer so tisti, ki so v vojnih zločinih sodelovali, danes del političnega in družbenega esteblišmenta. Milenin mož Vlada (Boris Isaković, ki je vojnega negativca igral že v precej kompleksnejših Krogih) se zdi zgleden pater familias, za razliko od svojih kolegov iz paravojaških enot je soprogi zvest in se ne vdaja pijači, otroka ga imata rada, ženi po njenih lastnih besedah "pomeni vse".

Izdaja naroda
A Vlada je precej manj naklonjen najstarejši hčerki Nataši (Hristina Popović), ki dela za nevladno organizacijo za človekove pravice, s tem pa - tako Vlada - "izdaja lasten narod". "Najbolj umazano delo smo opravljali za državo, vsak dan smo postavljali svoja življenja na kocko, zdaj so pa kar vsi (tisti, ki smo jih ubili) civilisti," je ogorčen Vlada, ko mu v vsakih večernih poročilih potrpežljivost preizkuša predsednica srbskega odbora, ki si prizadeva vse odgovorne za zločine postaviti pred sodišče.

Srbska vlada s Haagom sodeluje že 15 let, vse od izročitve Miloševića naprej, nato pa še Karađića, Hađića in Mladića, kar pa delu Srbije nikdar ni bilo pogodu. Katarza je tako vedno potekala vsaj delno pod prisilo, prepričanje, da so oblasti zaradi lastnih računic izdale tiste, ki so jih med vojno kovali v heroje, pa je v določenih segmentih še kako močno.

"Razmišljala sem o ženski, ki je v resnici ljubljena žena enega od vpletenih v vojne operacije v Bosni. Poskušala sem jo razumeti, ugotoviti, kaj se plete v njeni glavi, saj sem bila vsa vojna leta popolnoma drugačna oseba od nje. Bila sem dejavna, dajala sem intervjuje, bila sem protivojna aktivistka s številnimi govori. Zato gre za zgodbo o povprečni ženski srednjih let, ki nikoli ni podvomila o svojem življenju, nikoli globlje razmišljala o ozadju svojega lagodnega življenja," je o filmu povedala Karanovićeva, sicer ena od treh scenaristov filma.

Ženska, ki potrpi vse
"Ideja o dobri in tradicionalni srbski ženi, kakršna je bila moja babica ali kakršna je moja mama, pripravljeni, da vse potrpita zaradi mira v hiši, je dolgo zorela v meni. Kljub temu pa moja junakinja na koncu noče živeti z zlom in se mu upre," je še povedala Karanovićeva.

Prav ta del, končni upor, pa je tisti neprepričljivi element filma, saj se nikakor ne sklada z likom Milene, kot nam ga predstavi in zgradi film, likom ženske, ki ji mož pomeni cel svet, ženske, ki se možu nikdar ne upre, ker se je odrekel starejši hčerki, ženske, ki do moža v resnici ne spremeni odnosa tudi po ogledu posnetka in ki stoično prenaša neznosno lahkost ubijanja, ki ga tudi 20 let po vojni pripadniki nekdanjih paravojaških enot še vedno uporabljajo kot sredstvo za reševanje konfliktov.

Uvodni in zaključni kadri, ko se Karanovićeva povsem razgali in pogumno poseže po bližnjih kadrih svojih prsi, so kot alegorija rezanja rakave rane v družbi sicer učinkoviti, a se zdi, da služijo zgolj kot orodje za naracijo, ki nadomesti luknje v scenariju, ki nikdar zares ne razčleni dovolj kompleksno in večplastno patriarhalne družbe in statusa soprog vojnih zločincev, pa čeprav navrže za to dovolj iztočnic, od njihovega trpljenja alkoholizma, nasilništva, skokov čez plot in posttravmatskih sindromov.
Ocena: 3-4; piše Kaja Sajovic