Odnos Diane in Steva je vse prej kot običajen odnos mama - sin. Sta neposredna, telesnih stikov med njima je veliko, kot tudi nihanj med skrajno sovražnostjo in neizmerno ljubeznijo. Foto:
Odnos Diane in Steva je vse prej kot običajen odnos mama - sin. Sta neposredna, telesnih stikov med njima je veliko, kot tudi nihanj med skrajno sovražnostjo in neizmerno ljubeznijo. Foto:
Mamica
Antoine Olivier Pilon, ki tu prevzame vlogo, običajno prihranjeno za Dolana, je pravo odkritje filma. Foto: Liffe
Mojstrska kamera Andréja Turpina.
Eden od varljivih trenutkov optimizma, s katerimi Dolan gradi zgodbo do končnega razpleta.

Kako počaščen mora biti, ko si deli to čast s 83-letnim francoskim režiserjem, za katerega oznaka "legenda" in "kultni" ni samo še ena puhlica, so vprašali novinarji pol stoletja mlajšega Kanadčana. "Ni eden mojih junakov. Ne dotakne se me, ne navdihuje me. /.../ Je junak v filmski zgodovini, ni pa moj osebni junak. Je zagrenjena tečnoba iz švicarskih gor. Gluh, slep in provokativen glede vsega," je gladko odgovoril Dolan, ki sam nikdar ni skrival, kako visoko mnenje ima o sebi, zato ga velik del javnosti in kritikov organsko ne prenese.

Tudi v Mamici, ki ga sicer kritiki enoglasno označujejo za najbolj zrel Dolanov film do zdaj, lahko vidimo kar precej te nadutosti in samovšečnosti, ki jo Dolan tako brezsramno paradira že z izborom hipsterskega instagramskega formata. Gledano globlje, tak format, ki je sicer precej moteč, filmu vseeno daje še eno plast utesnjenosti, ki jo prestajajo njegovi protagonisti.

V ospredje filma, ki je tematsko tako logično nadaljevanje njegovega prvenca Ubil sem svojo mamo, Dolan ponovno postavi tesni odnos (s primesmi incestuoznih izletov) med materjo in problematičnim sinom, ki pa v Mamici ni zgolj še en razvajeni pamž, kot jih rad igra kar Dolan sam, ampak ima resno motnjo hiperaktivnosti in primanjkljaja pozornosti (ADHD) s pogostimi izbruhi besa, nasilja in nihanji razpoloženja.

17-letni Antoine Olivier Pilon na tem mestu resnično prepričljivo upodobi nemogočega Steva, ki si ga gledalec želi klofniti že od prvega kadra dalje. Ker ga ne želi zapreti v ustanovo za motene otroke, nalogo "socializirati" problematičnega edinca prevzame v svoje roke njegova mama, ki po dolanovsko ni ravno zgled materinskega tipa, ampak "milfica", ki paradira po soseski v oprijetih kavbojkah, globokem dekolteju in striptizerskih platformah.

Anne Dorval je sicer v vlogi Diane "Die" Després precej bolj priljudna od vloge Chantale Lemming, ki jo je odigrala v Dolanovem prvencu, tako da so simpatije gledalca tokrat trdno na njeni strani, pa naj si bo takrat, ko pobira odslužene masturbacijske robčke za sinom ali pa ko se skuša izkopati iz tožbe, ki ji jo je nakopal Stevov piromanski podvig. Če je hotel Dolan še s pubertetnimi izbruhi mamo v prvencu ubiti, se zdaj svojemu viru navdiha z Mamico dodobra odkupi.

Disfunkcionalno triperesno deteljico sestavlja še sramežljiva, jecljajoča soseda Kyla (Suzanne Clément), ki prevzame nalogo Stevovega domačega poučevanja, z ekstrovertirano Diane pa stke nenavadno, a pristno prijateljstvo, ki daje vsem trem upanje za prihodnost. A ta občutek je lažen in Dolan v Mamici najbolje do zdaj seže onkraj zgolj vizualno všečnega, a dokaj praznega popprojekta, in ustvari like z globino, ki je tako zelo manjkala v njegovih denimo sicer impresivnih Namišljenih ljubeznih (2010).

Še vedno nam sicer postreže z rahlo saharinskimi kadri v počasnih posnetkih in še vedno pridoma izkorišča pophite (pretežno) devetdesetih let od Building a Mistery Sarah McLachlan ob uvodni avtomobilski nesreči, prek poplesavanja ob Celine Dion in verjetno najbolj tesnobnih filmskih karaokah do zdaj z Vivo per Lei Andree Bocellija do pomenljive Born to die Lane del Rey v zadnjem prizoru, a vsi služijo namenu.

Film je prežet z intenziteto, na nekaterih mestih tudi pretiravanjem, tempo pa gradi predvsem na konfliktnih situacijah, ki jih pri tako specifičnih glavnih antagonistih ne manjka, vmesna spokojna obdobja navideznega napredka in "normale" pa so varljiva.

Je Dolanov prikaz duševno motenih otrok in ustanov, v katere so jih prisiljeni zapreti obupani starši, realističen? Verjetno ne. Karikiranje pač ostaja Kanadčanov zaščitni znak, a mu je v Mamici vseeno uspelo poustvariti srce parajoč in pristen občutek predvsem nemoči vseh vpletenih v tovrstnih položajih, pri tem pa dokaže, da tudi tista najpristnejša ljubezen, ljubezen matere do svojega otroka, včasih preprosto ni dovolj za odrešitev. Nedvomno najboljši Dolanov film.

Ocena: - 5; piše Kaja Sajovic