V scenah, ki si jih sam rad večkrat vpišem v YouTube, gre morda za to, da se v njih skupaj združijo neka nasprotja, da delujejo kot vic: pride do razgaljenja, obrata, novega razumevanja. Ni nujno, da taka scena pomeni metaforo celotnega filma, bolj pomembno je presenečenje. Tisti občutek, ko stvar vidiš prvič, in še nekaj časa ne moreš dojeti, kaj se je ravnokar zgodilo. Kljub temu pa se zdi, da ne more biti tam čisto nič drugega, da vse 100% sodi skupaj.

O vsem tem ne bi pisal, če ne bi na projekciji Treh spominov na mladost že četrti dan festivala doživel močnega občutka, da sem ravnokar videl najboljšo sceno na celotnem LIFFu. Ker slika pomeni tisoč besed in ker jih toliko tu nimam na voljo, je o sami sceni skoraj nerodno pisati, saj pravzaprav ne deluje nič posebnega.

A v tistem trenutku, ko revni pariški študent Paul Dedalus na pretežno sončen dan sedi ob ribniku ter razmišlja o svoji punci in veliki ljubezni Esther ter ko se ob njem naključno ustavi Gilbertine, ki jo vidi drugič v življenju in s katere takole sredi mesta meni nič tebi nič zdrsi krilo, še preden Paulu do konca reče "živjo", me je kar sezulo. Občutek sem imel, da se je sredi precej dodelanega filma znašel blooper s snemanja in imelo me je, da bi sredi na pol prazne Linhartove dvorane zaploskal. Seveda krilo z nje pred Paulom ni zdrselo zadnjič.

Trije spomini na mladost je francoski film, kar ni le tehnična oznaka. Paul Dedalus se spominja svoje mladosti, predvsem svojih dijaških let in lepotice Esther, ki so jo želeli vsi in ki jo je pecal sramežljivo, a direktno: priznal ji je, da ne zna pecati. Ko sta začela hoditi, se je njuno medsebojno oboževanje bolj uravnovesilo. A Paul je odšel študirat v Pariz in njun odnos je vedno bolj obstajal le še v dolgih, čustvenih in poetičnih pismih. V Parizu je ne ravno najbolj premožni študent Paul težko dobival prostor za spanje. Nekoč je v knjižnici celo pristopil do nekega para in vprašal, ali imata kakšen prost kavč. Punci je bilo ime Gilberte, za fanta pa mislim, da ne izvemo. Po tem ko je enkrat prespal pri njiju, se niso več videli.

Scena s krilom, ki traja nekaj sekund, sama zase pove zgodbo. Z Gilbertinine strani to deluje kot igriva nerodnost, ki njunega prihodnjega "razmerja" noče jemati preveč resno, s Paulove strani pa deluje kot dogodek, s katerim bi se lahko opravičeval Esther za svojo nezvestobo: češ a sem jaz kriv, da so kikle v Parizu kar same padale dol pred mano?

Mogoče je trik ravno v tej nesubtilnosti, skoraj banalni neposrednosti, kot da ponesrečenosti, ki to ne more zares biti, saj se dogaja na filmu. Morda v tem, da ni prisotnega nobenega sramu in hitrega popravljanja krila. Ali pa v tem, da film noče utrujati s počasnim brbotanjem pod površjem, ampak nas kar takoj mahne. Za trenutek imamo občutek, da se vse dogaja le fantazmatsko v glavi enega od junakov. Prijem, ki bi deloval poceni v kakšni površni komediji, tu deluje kot totalna osvežitev. Tudi banalnost si je treba prislužiti.

Ker YouTube na vnos trois souvenirs de ma jeunesse/my golden days skirt scene še ne izvrže tistega, kar hočemo, lahko vsaj za ponazoritev občutja ponudim nekaj drugega. Scena s krilom me je pravzaprav spomnila na eno najbolj znanih vrstic dialoga, ki se zgodi v kultno slabem (torej dobrem) filmu Shark Attack 3: Megalodon in ki ima podobne posledice kot scena v Treh spominih na mladost. Saj vemo, obstaja tisto prastaro in zlato pripovedno pravilo "ne povej, pokaži", a včasih res nič ne premaga stare dobre eksplicitnosti.

Robert Kuret, sodelavec Radia Študent ter novinar in spletni urednik Infodroma