Že naslovi nekaterih izbranih filmov odražajo histerijo in navdušenje nad barvnim spektrom, s katerim je bil film v tistih časih vendarle nekaj več, znak prestiža: Dvoboj na soncu; Afriška kraljica; Večji od življenja; Vse, kar nebesa dopuščajo. Ti filmi so se dejansko zdeli večji od realnosti, nič čudnega, da so ob nastanku zaradi kričečih barv veljali za izumetničene.

Danes je ravno obratno, za pretirano estetizirane veljajo črno-beli filmi, ki na letošnjem Liffu niso del retrospektivnega programa, temveč jih najdemo med najnovejšo produkcijo. Pet novih filmov z letošnjega festivala je črno-belih: V senci žensk, Bravo!, Kačji objem, Ljubezen, tatvina in drugi zapleti in V vojnem vrtincu. Običajno rečemo, da mora imeti avtor prekleto dober razlog, če se v 21. stoletju odloči za črno-belo izvedbo svoje vizije. Monokromatska tehnika se še najbolje obnese v žanru, recimo v sodobnem noirju (npr. Mesto greha), toda kaj naj porečemo za film, ki želi biti realistična odslikava nekega dogodka? So barve sprejemljive? Spielberg je svojo odločitev za črno-beli Schindlerjev seznam argumentiral z dejstvom, da med neskončnim arhivskim gradivom iz druge svetovne vojne ni našel niti ene barvne podobe, zatorej odsotnost barv. Pošteno. Potemtakem se tudi estonska drama V vojnem vrtincu, postavljena v isti čas, kvalificira v isto kategorijo. Toda po tej logiki bi morali biti vsi zgodovinski filmi črno-beli … Razen, če se odvija v času pred iznajdbo fotografije! Je v tem kontekstu poetična licenca sprejemljivejša? Romunski Bravo! se odvija leta 1835, tik pred iznajdbo fotografije oziroma v času pionirskih poskusov, morebitni arhivski dokumentaciji je ušel za rep, zakaj ni v barvah?

Kolumbijski Kačji objem je že bolj "problematičen", kolonialna zgodba iz Amazonije se odvija na začetku 20. stoletja. Zakaj eksotika ni poudarjena s toplimi barvnimi odtenki, potencial bi bil menda večji? Ali pač ne? In zakaj ni v "realističnih" barvah prikazan večni palestinsko-izraelski konflikt v filmu Ljubezen, tatvina in drugi zapleti? Morda zato, ker gre za črno komedijo, ki v principu tragično zgodbo pripoveduje s komične distance? Morda. Potemtakem je francoska ljubezenska drama V senci žensk, asketska zgodba o romantičnih razočaranjih mladega dokumentarista, perfektna platforma za monokromatiko, sploh za režiserja, ki je praktično ves svoj opus zgradil na tovrstni estetiki.

Ampak zdaj se v svojem pričkanju že zapletam in padam v kontradiktornosti. Barve so in barv ni, so neodvisne od zgodovinskega in tehnološkega konteksta, kar najlepše ilustrira kanadski režiser Guy Maddin, dolgoletni obsedenec z estetiko in poetiko nemega filma, ki je Prepovedano sobo, ekstravagantno posvetilo filmskim pionirjem (in še čemu) posnel v barvah. Kar nas pripelje nazaj na začetek, v čas prvih korakov Technicolorja, ko so vsi snemali samo črno-bele filme in samo redki posamezniki v barvah. 1915 in 2015 se zdita v popolni harmoniji, le težnje so se obrnile na glavo. Kot v tisti šali, da je črna v bistvu nova bela. Ali obratno.

Simon Popek, programski direktor festivala Liffe