Če je film tista umetnost, ki najlažje in najuspešneje integrira vse druge oblike umetniškega izražanja, je Olivier Assayas tudi znotraj teh okvirov režiser, ki še posebej rad združuje na videz nezdružljive situacije, like in zaplete. Tovrsten hibrid je tudi Osebna stilistka: zmes vsaj treh popolnoma različnih zgodb - kriminalke, srhljivke o duhovih in drame o prebolevanju globoke travme - ki skupaj tvorijo nepričakovano in na trenutke precej trapasto filmsko izkušnjo.

Vse zgodbene niti med seboj povezuje lik introvertirane mlade ženske, ki jo tudi tokrat igra režiserjeva muza iz Oblakov nad Sils Mario, Kristen Stewart. Njeno življenje spremljamo v kratkih, impresionističnih prizorih, ki situacij ne razlagajo v nedogled. Maureen, mlada Američanka v Parizu, se preživlja kot osebna stilistka Kyre, muhaste dive nemškega rodu (Nora Von Waltstätten). Dneve preživlja na svojem skuterju, s katerim frči od enega luksuznega butika do drugega in prevzema dragocene modne kreacije, ki jih bo njena delodajalka nosila na družabnih prireditvah. Predvsem zato, ker naj tega ne bi počela, si kakšno toaleto skrivaj tudi nadene. Ali pa prespi v Kyrini postelji, kadar ve, da je ne bo domov.

To je sicer samo najbolj utilitarna plat protagonistkinega življenja: Maureen je tudi medij, ki skuša v hiši, v kateri je odraščala, stopiti v stik s svojim bratom dvojčkom. Lewis je umrl zaradi prirojene srčne napake, ki bi bila lahko v katerem koli trenutku usodna tudi zanjo. Z Lewisom sta bila dogovorjena, da ji bo po smrti poslal kak znak, in v resnici se v razpadajoči stari vili začnejo dogajati nepojasnljive reči. Vprašanje je le, ali je Maureen stopila v stik s pravim mrtvecem ...

Čeprav je "ektoplazma", ki se manifestira okrog dekletove glave, cenen prijem, ki bi bil pod častjo še slabi grozljivki, je nekaj nepričakovanega na tem, kako prozaično in faktografsko Assayas obravnava nadnaravno sfero - ne pripisuje ji popolnoma nobenega alegoričnega pomena. Direktor fotografije Yorick Le Saux (Nemirna obala, Večna ljubimca, Oblaki nad Sils Mario) sicer vdahne teksturo in pomenljivost prašnim, zatemnjenim prostorom, a tega potenciala film nato ne izkoristi. (Detajl, kot je film v filmu, ki tematizira seanse z duhovi, ki jih je vodil Victor Hugo, bi morda lahko razumeli kot režiserjev pomežik gledalcu, kot priznanje, da s svojim izletom v vode žanrskega filma morda le ni mislil stoodstotno resno.)

Assayas ostaja zvest svojemu pristopu in tudi tokrat v film vključi hommage umetniški osebnosti: v Osebni stilistki je to švedska mistična slikarka Hilma af Klint, ki naj bi še pred pionirji abstraktnega ekspresionizma ustvarjala v takšnem slogu - in to po naročilu iz onstranstva, kot je trdila sama.

Istočasno Maureenin mir kalijo tudi anonimna sporočila, v katerih jo neznani zalezovalec vabi v hotelske sobe in preizprašuje njene najgloblje strahove. Da vse te zgodbene niti vsaj približno spadajo v eno samo celoto, gre zasluga predvsem Kristen Stewart. Čeprav mislim, da so slavospevi o njenem igralskem razponu in rasti, ki jih lahko redno prebiramo vse od njenega prestopa k "odraslim" filmom, pretirani, pa je res, da sta Američankini - pogosto enodimenzionalni - trzava momljavost in večna namrščenost za Assayasove namere popolnoma adekvatni. Vseeno pa režiser in igralka niti slučajno ne ponovita kemije, ki sta jo ujela v Oblakih nad Sils Mario: še tako dobra igra ne bi mogla rešiti praznega, shematično zastavljenega scenarija. Tudi kadar zgodba pritegne našo pozornost - denimo med paranoično vožnjo z vlakom med Londonom in Parizom - jo zapravi s tem, da moramo na velikem platnu dobesedno dvajset minut spremljati izmenjavo vse bolj abotnih telefonskih sporočil.

Dialogi so večino časa okorni, vsi liki razen osrednjega pa slabo razdelani. Takšna neopredeljenost likov in njihovih motivacij je morda na papirju delovala sugestivno, kot porog ustaljenim prijemom in žanrskim opredelitvam, a v praksi preprosto ne učinkuje - nasprotno, posamezniki po prizorišču tavajo kot lutke brez semantičnih nitk, ki bi jih pritrdile na zgodbo.

Osrednja parabola o mladi ženski, ki mora sprejeti izgubo (in občasno tudi levitirajoče predmete) dobi zelo prozaično in na hitro skupaj zmašeno razrešitev. Ogled priporočljiv samo za najbolj zveste oboževalce Kristen Stewart.

Ocena: -3; piše Ana Jurc