Nesrečni fuk ali nori pornič, upravičeni zmagovalec letošnjega Berlinala, je film, ki razkriva avtorsko roko intelektualca: prinaša nepričakovano, popolnoma inovativno zmes dokumentarizma, vizualnega eseja, aforizmov in fikcije. Satire se loteva na nevsiljiv način; predvsem ga zanimajo dediščina zgodovinskega nacionalizma in konzervatizma v današnji romunski družbi in njen odnos do osebne (spolne) svobode.

Film je jasno razmejen na tri dele, še pred uvodno špico pa smo priča nastanku precej eksplicitnega "domačega filma" iz naslova. Ženska, ki v njem nastopa, je ista ženska, ki jo bomo malo pozneje spremljali, kako se prebija skozi kaotične, glasne ulice poletne Bukarešte. Emi (Katia Pascariu) je na poti k ravnateljici osnovne šole, na kateri uči zgodovino. Razlog za obisk je predvidljiv in grozen: domači pornofilm je nekako pristal na PornHubu, nekdo ga je našel in prepoznal učiteljico, zdaj pa seveda že viralno kroži po šoli. Vsakič, ko Emin mož (in "soigralec" v filmu) doseže, da video s kake strani umaknejo, se izkaže, da je bil znova naložen nekje drugje.

Emi bo dan preživela na nogah, razpeta med telefonske klice in vse bolj panične poskuse, kako zamejiti škandal, ki se oblikuje na obzorju. Njena pot traja tako dolgo, da se razrašča v novodobno odisejo, natrpano z epizodami in stranskimi liki. Kamera protagonistko sicer spremlja, a zdi se, kot da Emi ne more obdržati njene pozornosti: slika znova in znova pobegne h kakemu zanimivemu detajlu, ki ga je ujel snemalec: vrvež tržnice, razpadajoča pročelja, dekleta v kratkih krilih, kričanje peške na voznika, ki je parkiral na pločniku ... Vse to se odvija pred kuliso kičastih oglaševalskih plakatov, ropotanja z gradbenih delovišč, trobljenja avtomobilov.

Vsak mimoidoči ima čas za agresivno konfrontacijo z neznancem, ki mu je stopil na žulj, ali za samozavestno širjenje laži in dezinformacij ("Nihče še ni dobil covida od skupne žlice pri zahvalni maši," je drobec naključno ujetega telefonskega pogovora.). Dodatno napetost v film vnaša element pandemije: Nesrečni fuk ne skriva resničnosti leta 2020; liki imajo večino časa obraze prekrite z maskami.

Emi se prebija skozi skoraj nevzdržno kakofonijo barv in zvoka – da bi dobila trenutek miru in tišine, se mora zateči v igralnico, ki je celo s svojim cingljanjem in piski očitno bolj tiha od ulice. Gledalec dobiva občutek, da je Emina zgodba, ki se – vsaj njej sami – zdi tako monumentalna, samo ena v ogromnem, brenčečem čebelnjaku človeških usod. Judejev portret družbe ni laskav: Romune naslika kot gmoto vulgarnih, sebičnih in vzkipljivih ljudi; iluzorno bi bilo upati, da bo tak svet Emino zagato sprejel z razumevanjem ali empatijo. Do izraza pride tudi to, da je naša pozornost v babilonskem stolpu sodobnega sveta tako razpršena, da bo Emina pornokariera že jutri pokopana pod izbruhom kakega drugega škandala. Nekje v ozadju se skriva tudi Judejeva obsodba potrošniške, banalne estetike sodobnosti, v kateri pa ne manjka črnega humorja.

Drugo poglavje filma, Kratek slovar anekdot, znamenj in čudežev, še bolj neposredno stopa v dialog z romunsko družbo in zgodovino. Pred nami je kolaž kratkih dovtipov, aforizmov in podatkov, plaz najrazličnejših informacij, podložen z zanimivim vizualnim materialom. Arhivski posnetki diktatorja Ceaușescuja, statistike o družinskem nasilju v Romuniji ("Policija je ženskam svetovala, naj s klicem počakajo do jutra, če jih mož pretepa ponoči"), ilustracija francoske revolucije in v naslednjem trenutku škatla dekadentnih éclairjev z načičkanim logotipom: slaščičarna je ime dobila po krvavem zgodovinskem dogodku. Uradnik, ki s palico udriha po Romkinji, da bi ji preprečil vstop v nek prostor. In tako naprej – Jude ima zaznamek za vsako črko abecede.

Zgovorna je tudi avtorjeva definicija filma. Mitološko zgodbo o Meduzi, ki jo je Perzej obglavil tako, da je njeno kačasto glavo gledal samo v odsevu ščita, naveže na poslanstvo umetnosti. "Filmsko platno je Atenin sijoči ščit", ugotavlja, češ da sedma umetnost nastavlja zrcalo vsemu zlu in pritlehnosti v svetu in nam na ta način omogoča, da se spopadamo z njim.

Tretje in sklepno dejanje naposled prinaša tisto, kar je večina gledalcev od filma najbrž pričakovala: absurdno, grenko farso Emijinega sestanka s predstavniki staršev, ki se nemudoma sprevrže v javno sojenje in obsodbo njenega značaja. Na dvorišču eminentne šole naj bi Emi – s primerno socialno distanco, seveda – staršem pojasnila, zakaj naj bi obdržala svojo službo.

Ravnateljica, ki poskuša biti glas razuma in na njeni strani, vajeti sestanka izpusti iz rok v trenutku, ko starši izsilijo, da "si skupaj ogledamo film, da bomo sploh vedeli, o čem govorimo". Prostaško zijajo in komentirajo, vidno so navdušeni nad tem, da lahko voajersko opazujejo nekaj prepovedanega – pa čeprav bodo že v naslednjem trenutku svetohlinsko zaprepadeni nad mislijo, da bi to isto stvar lahko videli njihovi otroci. Da je situacija še hujša, se Emi ni pripravljena poniževati in klečeplaziti: stoično zatrjuje, da se njeno zasebno življenje nikogar ne tiče, ter da je odgovornost staršev, da svoje otroke zavarujejo pred spletnimi stranmi za odrasle.

V tretjem dejanju postane jasno, da je bil predhodni kolažni intermezzo v prvi vrsti kulisa sveta, v katerem živimo. Portret družbe, ki jo "šokira" spolno življenje sosedov, ne pa krvava politična zgodovina in visok davek potrošniške družbe; kritika institucionalizirane mizoginije in slabo prikritega seksizma. (Nadziranje seksualnosti je konec koncev od nekdaj predvsem nadzor nad ženskami.) Jasno, da to ne leti samo na Romunijo. V Sloveniji si nam na žalost ni treba samo hipotetično predstavljati, kako bi družba reagirala na pornoškandal na gimnaziji, in kako tragične posledice lahko ima javni linč.

Radu Jude je posnel novodobno moraliteto o svetu, ki je izgubil vso sposobnost empatije, a jo namesto s pridiganjem prežel s subverzivnim humorjem.

Ocena: 4,5