V Poti k zvezdam (Maps to the Stars, 2014) se je kanadski režiser lotil Hollywooda in film je nekaj časa očitna, a vseeno pikra in neprijetno zabavna satira na sebičnost, samoprizanesljivost, strah pred staranjem (posebej kar zadeva ženske) in hinavščino, ki jih običajno poistovetimo z ameriško filmsko Meko. Tu so lažni nasmehi, ki skrivajo sovraštvo in strašno negotovost, vulgaren mladoletni zvezdnik, ki žali vse okoli sebe, nemoralen voznik limuzin, producenti, ki se želijo izogniti škandalu, in družina, ki skriva strašno skrivnost, ter norost, za katero se zdi, da vedno čaka za vogalom.
Cronenberg snema s srednjimi in daljnimi posnetki; v spominu mi ni ostal niti en sam veliki plan. Ta pristop ustvari distanco do likov. Počutimo se kot po navadi pri Cronenbergu: kot da skozi steklo gledamo kak znanstveni eksperiment, ki je hudo spodletel.
Mlada Agatha Weiss (Mia Wasikowska) pride v Hollywood iz Floride. Izpustili so jo iz umobolnice sedem let po tem, ko je sežgala hišo, poškodovala sebe in skoraj ubila svojega mlajšega brata Benjyja (Evan Bird), do katerega goji incestne občutke. Ta je zdaj najstniški zvezdnik. Njena mati Christina (Olivia Williams) se je posvetila sinovi karieri, oče Stafford Weiss (John Cusack) pa je uspešen "poppsiholog" zvezdnikov, ki nastopa tudi na televiziji. Družina se boji njene vrnitve. Bojijo se nje same in družinske skrivnosti, ki z njenim prihodom lahko pride na dan.
Agatha se zaposli pri starajoči se zvezdnici z zapomnljivim imenom Havana Segrand (Julianne Moore), hčeri slavne zvezdnice, ki je umrla v požaru. Po televizijskih govornih oddajah Havana razlaga, da jo je mati spolno zlorabljala, ko je bila otrok, in halucinira, da se je večno lepa in mlada mati (Sarah Gadon) vrnila in jo preganja. Vsi ti ljudje živijo v vrtincu negotovosti in strahu pred posledicami izprijenih dejanj v preteklosti, ki so izbruhnili v sedanjost.
V ZDA so Cronenbergov prvi celovečerni film Srh (Shivers, 1975) preimenovali v They Come From Within oziroma Prihajajo od znotraj. Ta (odličen) naslov bi bil lahko povzetek za njegov opus. Že dolgo ne gre za parazite v človeških telesih in tako imenovani "body horror" ali telesno grozo. Še vedno imamo v njegovih filmih vtis, da gledamo bolne in podivjane celice v nekakšnem telesu. V filmu Kozmopolis (Cosmopolis, 2012), recimo, kitajski juan prevzame vlogo parazita, katerega vzpon požre junakovo bogastvo.
Če je v Kozmopolisu svetovni finančni sistem prevzel vlogo živega organizma, v katerem je nekaj narobe, je v Poti k zvezdam to družina. Satirična raven postane sekundarna in film se osredotoči na družinske strahove in samoprevare, ki se odigrajo v glavnem v pusti in prostorni moderni hiši družine Weiss. In tu spet kot da gledamo končni razvoj neke bolezni, ki so jo bolni ignorirali v upanju, da se ne bo razvijala.
In ko gledamo briljantno igro Julianne Moore, dobimo občutek razpada, sicer psihološkega zloma. S histeričnim nasmehom in slabo prikrito paniko bi njena Havana Segrand lahko bila simbol vsega slabotnega in gnilega, kar se skriva za bliščem Hollywooda. V prizoru, v katerem sreča igralko, ki je dobila vlogo, ki jo je sama želela, odigra mojstrsko miniaturo skrite zavisti in bolečine. Morda bo ta lik ponovno povzročil (ne popolnoma neopravičene) obtožbe, da Cronenberg vidi ženske kot nosilke fizične ali psihične bolezni. Spomnimo se le Samanthe Eggar, katere gnev se v filmu Zalega (The Brood, 1979) izraža tako, da rojeva deformirane morilske otroke. Po drugi strani pa se zlobna ženska v Pajku (Spider, 2002) izkaže kot proizvod moške domišljije in zgražanja nad spolnostjo. In moški v novem filmu zares niso nič manj uničujoči.
Je pa res, da sijajna Julianne Moore pusti najmočnejši vtis, z ustnicami, polnimi kolagena, lažno odkritosrčnostjo in intenzivnim samoljubjem, ki ni daleč od čistega prezira do samega sebe. Ko njen nasmeh postane pohoten, ko zapelje mladeniča, ki je popolnoma brez vrednot, nas film popelje na človeško dno.
Kljub izjemni igri so me ti ljudje bolj zanimali kot ganili. Imel sem občutek, da zares gledam eksperiment. Cronenbergovi najboljši filmi ustvarijo bolj kompliciran odziv kot zgolj gnus. Čeprav liki veliko citirajo pesem Liberté francoskega pesnika Paula Eluarda in čeprav bi moral konec predstavljati neko vrsto osvoboditve, je občutek, ki ga film pusti gledalcu, moreč. Najplodnejši pristop k filmu je v tem, da ga gledaš kot del sestavljanke njegovega celotnega opusa. To je Cronenberg druge stopnje. Je pa obvezen za režiserjeve privržence, med katere štejem tudi sebe.