Danes je "veličastni" Technicolor v zavesti filmskega gledalca predvsem sinonim za razkošno vizualno podobo klasičnega Hollywooda, za goste, bogate, nasičene pastelne barve fantazijskih in pustolovskih avantur, zgodovinskih spektaklov, kostumskih filmov, melodram, vesternov in muzikalov.
Ena izmed brezčasnih klasik, ki si jo bo mogoče ogledati v sklopu retrospektive Technicolor 100!, je tudi avanturistična pustolovska romanca Afriška kraljica (John Huston, 1951), v kateri je enfánt terríble Hollywooda na filmski trak ujel vse kontraste in intenzivnost zelene džungle.
Afriška kraljica je nekakšen film ceste, le da imamo v zelenem peklu vzhodne Afrike med prvo svetovno vojno namesto ceste reko, namesto avtomobila pa staro razpadajočo barko, s katero glavna protagonista, zapiti in cinični kapitan Charlie (Humphrey Bogart) in odločna angleška misijonarka Rose (Katharine Hepburn) v spletu nevarnih okoliščin poskušata pobegniti na varno.
Eden izmed najpriljubljenejših filmov Johna Hustona je legendaren tudi zato, ker se je vrtoglavo snemanje skorajda spremenilo v "apokalipso zdaj".
Huston je ob popolni prevladi hollywoodskega studijskega sistema produkcijo Afriške kraljice najprej uporniško preselil v Veliko Britanijo, nato pa še na odročno prizorišče v Afriko, naravnost v "srce teme", v takratni belgijski Kongo, in s tem nehote začel še novo ero v hollywoodskem filmu.
Do takrat nobene tako megalomanske produkcije niso posneli zunaj varnega zavetja studia. Celotna ekipa, ki je prvič delala v tovrstnih razmerah, se je tako z obsesivnim režiserjem in veliko viskija znašla sredi divjine, med strupenimi kačami, krokodili, povodnimi konji, pijavkami in množico komarjev.
Snemanje na reki je bilo že brez tega izjemno težavno, saj je bila barka odločno premajhna, da bi na njej lahko snemali z ogromnimi in nerodnimi Technicolorjevimi tritračnimi kamerami. Te so zato namestili na dva splava, ki sta bila vsak na eni strani privezana na barko. Tej konstrukciji je sledilo še lepo število splavov, na katerih je bila preostala ekipa, eden od splavov pa je služil kot zasebno stranišče Katharine Hepburn.
Hepburnova med snemanjem ni bila preveč navdušena nad (pre)pogostim pijančevanjem Bogarta in Hustona. Svoje nezadovoljstvo je pokazala tako, da je pila samo vodo, kar pa je imelo ravno nasproten učinek. Zaradi vode, ki je bila umazana in neprimerna za pitje, je namreč zbolela. Med posameznimi posnetki so imeli tako v kotu kadra vedno pripravljeno vedro, v katero je lahko po potrebi bruhala. Šele ko so leta 2009 film digitalno restavrirali, so opazili, kako bleda in zelena je videti večino filma.
Rezina resničnega življenja, ozadje filma, je torej enako barvito kot njegova osupljiva technicolorjeva paleta. Zgodba, ki se je najverjetneje ne bi branila niti Werner Herzog in Klaus Kinski, je navdihnila številne članke, spomine in knjigo, po kateri je Clint Eastwood leta 1990 posnel biografski film Beli lovec, črno srce.
Ana Šturm, filmska kritičarka in članica podkasta FilmFlow