Stara zaveza vsebuje celo vrsto pripovednih vsebin različnih oblik in zvrsti: bajke, pripovedke, novele, kronike, življenjepis in podobno, ki pa so večinoma kratka, oblikovana samo v glavnih potezah, ki pa vseeno pripovedujejo zgodovino judovskega ljudstva od mitičnih začetkov. Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Stara zaveza vsebuje celo vrsto pripovednih vsebin različnih oblik in zvrsti: bajke, pripovedke, novele, kronike, življenjepis in podobno, ki pa so večinoma kratka, oblikovana samo v glavnih potezah, ki pa vseeno pripovedujejo zgodovino judovskega ljudstva od mitičnih začetkov. Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Biblija
V predstavi igrajo Janez Škof, Marko Mandić, Nina Ivanišin, Nataša Barbara Gračner, Gregor Zorc, Jernej Šugman, Pia Zemljič, Aljaž Jovanović in Tina Vrbnjak. Sodelovali pa so še scenograf Branko Hojnik, kostumografinja Belinda Radulović, skladatelj Branko Rožman, oblikovalec luči Pascal Mérat, koreografinja Kaja Lorenci in lektorica Tatjana Stanič. Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Tvoje krilo je gaj granatovcev z žlahtnimi sadeži, nasad cipra z nardami, narde in žafrana, kolmeža in cimeta z vsakršnim kadilnim drevjem, mire in aloe z vsemi vrhunskimi balzami; vrtni vrelec, studenec žive vode, ki dere z Libanona. (Visoka pesem) Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana

Postaviti Biblijo na oder je precej drzna odločitev, potrebna dobrega premisleka in razdelane zasnove, česar režiserju Jerneju Lorenciju v zadnjih letih ni manjkalo. Tokrat se režiser skupaj s stalnimi sodelavci (dramaturg Matic Starina, kostumografija Belinda Radulović, scenograf Branko Hojnik, skladatelj Branko Rožman) besedila ni lotil kot zgolj besedilne predloge, ki je predelana izhodišče za komentarje samega besedila in zdajšnjega družbenega stanja. Pravzaprav se Lorenci temeljnih besedil zahodne kulture nikoli ni loteval z vidika avtorske (oz. ekipne) predelave, temveč jih je vedno obravnaval spoštljivo in z razmislekom o njihovem nekdanjem in današnjem položaju (Iliada, Ep o Gilgamešu ...). Kar pa je pri Bibliji pravzaprav precej težavno izhodišče, saj obstaja kar nekaj načinov, kako jo razumeti, interpretirati in jo postavljati v kontekst. Zato je odločitev, da izbrani izseki iz Stare zaveze (Visoka pesem, Jobova knjiga, Psalmi, Ezekiel in Pridigar) ostajajo v svoji izvorni obliki, razumljiva.

Režiser se je skupaj z igralci odločil za čim čistejšo interpretacijo prvega dela, brez pretiranih režijskih posegov, kar na odru stalno prisotnim igralcem omogoča, da z dodelano prezenco z vso potrebno zbranostjo v izraziti tišini pripovedujejo zgodbe Stare zaveze (Visoka pesem, Jobova knjiga in Psalmi). Pia Zemljič, Tina Vrbnjak, Nataša Brabara Gračner in Gregor Zorc ustvarjajo nekakšno distancirano posvečeno ozračje, ki pa ni komentar besedila, temveč zgolj pripovedovanje zgodb, znotraj katerih so igralci našli vzgibe za svoje interpretacije, mestoma podčrtane z rabo pepela, predvsem pa temelječe na besedi. V to že pretirano okleščeno ozračje postopoma vstopa telesnost Aljaža Jovanovića in Janeza Škofa, kar nekako napoveduje drugi del, v katerem se vzpostavi (in tudi) razmahne kričavost telesnosti, temelječa na krščanski ikonografiji, simboliki barv (modra, rdeča, zlata) in ovčjih kož. V popolno temo – razsvetljeno zgolj z eno samo žarnico (reflektor je namreč zatemnjen) – zagrnjena trojica Jernej Šugman (Bog?), Marko Mandić (Sin?) in Nina Ivanišin (Sveti Duh?) se ob neprenehnem gibanju (koreografija Kaja Lorenci) izgublja v lastnih mitoloških razsežnostih in besedo dobesedno pretvori v meso, tako da opomniki napuhu in nečimrnosti (Ezekiel) ostajajo preglašeni s podobo samo in dokončno popolnoma razgaljeni z zaključnim Škofovim nastopom.

Sprva tiha in umirjena spoštljivost, nadčasovna univerzalnost in zgolj (re-)prezentacija bibličnih tekstov se razmahne v pretirano vznesenost, ki pa žal brez pravega naboja hoče učinkovati na neverbalni ravni, pri tem pa skriva za krščansko ikonografijo in simboliko jasno stališče sodobnega človeka. S prihodom 'Svete Trojice' se nad občestvo (avditorij, ki je bil dotlej popolnoma razsvetljen) zgrne 'egiptovska tema', sicer milostno razsvetljena z večno lučko (omenjena žarnica), beseda pa meso postane. Lorenci torej tudi tokrat ni (z)mogel nekomentirano uprizoriti Biblije. Čeprav je čutiti potrebo po spoštljivosti do enega izmed temeljnih besedil naše civilizacije, je nad to spoštljivostjo tiho in morda celo nevidno prevladal nazor novodobnega človeka, ki v Boga ne verjame več, oziroma je do njega precej skeptičen. Kar pravzaprav ni slabo izhodišče, če je razdelano in premišljeno, predvsem pa motivirano. V prvem prizoru odprta vprašanja časa (vse ima svoj čas, vse potrebuje svoj čas) in njegovih razsežnosti tu vsekakor niso naključno, a kaj, ko ostajajo zabrisana, preobložena z drugimi tematikami in nejasno zastavljena.

Na kaj želi predstava opomniti, ni popolnoma jasno. Bolj se zdi, da je prvi poskus uprizoritve Biblije ostal le pri poskusu scenskih meditacij brez konkretnega naboja; pri (pre)napihovanju Biblije in njenem skoraj izpraznjenem pogorišču.