Trnovška, ki je v svoji karieri odigral več kot 100 vlog v uprizoritvah, je teatrolog Vasja Predan označil za "enega najbolj odprtih in svetlih odrskih ustvarjalcev". Ta oznaka ga, kot je dejal, spremlja vse življenje, vendar ne ve, čemu jo pripisati, morda še najlažje značaju, je menil.

Je pa, kot je poudaril, vedno bolje deloval pri študijih igre, kjer je prevladovalo družinsko vzdušje in tovarištvo, pri čemer so se mu zdele vselej zanimive vse zvrsti igre, od komedije, tragedije ali drame do otroških predstav. "Večina igralcev ne mara, da se jih opredeljuje kot nadarjene za določeno zvrst. To verjetno tudi ni res. Ne poznam igralca, ki bi bil nadarjen, denimo, le za komične vloge. Si pa gledalec zapomni določenega igralca po določeni vlogi in ga želi pozneje ukalupiti," je pojasnil.

Angažma v mariborskem gledališču je sklenil leta 2007 z monodramo Sokratov zagovor. Kot je dejal, mu je predstava ogromno dala, med drugim drugačen pogled na življenje, smrt in minevanje.

Večkrat je zaigral tudi v filmskih in televizijskih vlogah. Še danes se ga kdo spomni iz filma Staša Potočnika Odprava zelenega zmaja, ki so ga posneli že davnega leta 1976, je poudaril.

Breme družinskega "izročila"
Na vprašanje, ali se je sin Aljoša za igralski poklic navdušil zaradi njega, je odvrnil, da ga ni niti spodbujal niti mu ni branil, čeprav sprva ni bil vesel, da se je tako odločil. Danes pa vidi, da je srečen. Sicer pa meni, da otroci igralcev nimajo najlažje poti, saj jih radi primerjajo s starši.

Petra Trnovška, rojenega v Mariboru, je v Dramo SNG Maribor leta 1971 povabil njen tedanji ravnatelj Branko Gombač. V kratkem času so sledile vloge, ki so ga zapisale med prepoznavna imena mariborskega in slovenskega igralskega sveta, navaja portal Sigledal.

Od slovenskih antologijskih predstav do tujih klasik
Že kmalu je za vlogo Tončka v uprizoritvi Linhartove komedije Ta veseli dan ali Matiček se ženi iz leta 1971 prejel posebno Borštnikovo nagrado, namenjeno dosežkom mladih ustvarjalcev. Odločilno je zaznamoval uprizoritve Partljičevih iger in za vlogo Petra v O, ne, ščuke pa ne leta 1976 na Borštnikovem srečanju prejel nagrado občinstva. Dve leti pozneje je sledila Borštnikova nagrada za igro za vlogo Alana Stranga v uprizoritvi Shafferjevega Equusa.

Med vidnejšimi vlogami sta tudi vlogi Profesorja v Ionescovi Učni uri in Južka Skoka v Brešanovi Predstavi Hamleta v Spodnjem Grabonošu, za kateri je leta 1983 prejel nagrado Prešernovega sklada.

Borštnikov prstan kot krona bogato nagrajene kariere
Prejel je tudi Linhartovo plaketo, nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije, Glazerjevo listino in Glazerjevo nagrado za življenjsko delo in druga priznanja. Borštnikov prstan za življenjsko delo je dobil leta 2006.

Ob gledaliških vlogah je nastopil tudi v številnih radijskih igrah, v televizijskih dramah, nadaljevankah in celovečernih filmih, med drugim v omenjeni ekranizaciji Preglovega mladinskega romana Odprava zelenega zmaja, Letu mrtve ptice režiserja Živojina Pavlovića (1973) ter filmih Matjaža Klopčiča Vdovstvo Karoline Žašler (1976) in Moj ata, socialistični kulak (1987).