Album Square One, ki ga podpisujeta prvaka novega disca Bjørn Torske in Prins Thomas, je izšel letos pri založbi Smalltown Supersound. Foto: Discogs
Album Square One, ki ga podpisujeta prvaka novega disca Bjørn Torske in Prins Thomas, je izšel letos pri založbi Smalltown Supersound. Foto: Discogs
Bjørn Torske Prins Thomas
Pričujoča plošča je prvi skupni studijski izdelek Bjørna Torskeja in Prinsa Thomasa, čeprav ju je že v 90. letih preteklega stoletja povezala ljubezen do čudaške strani disca in detroitskega techna. Foto: Bjørn Torske Bandcamp

Square One je torej prva skupna studijska izdaja dveh izmed nekaj osrednjih figur norveške scene novega disca, čeprav ju je že v 90. letih preteklega stoletja povezala ljubezen do čudaške strani disca in detroitskega techna. Sicer je nemara dandanes Prins Thomas (z rojstnim imenom Thomas Moen Hermansen) deležen večje svetovne prepoznavnosti, vendar je pravzaprav Bjørn Torske tisti nesporni starešina scene elektronske glasbe na Norveškem, ki je oral ledino scene, na kateri so nato lahko vzniknila danes mednarodno znana imena, kot sta Lindstrøm ali Todd Terje in tudi Prins Thomas, seveda. Torskejevo glasbeno udejstvovanje je postalo opaznejše, ko je na sintesajzerju spremljal Biosphera na njegovih nastopih v živo, leta 2002 pa se je z dvojcem Röyksopp podal na evropsko turnejo. Javnost je na nanj postala pozorna tudi zaradi remiksa njune prve uspešnice, naslovljene Eple.

Omenimo še, da je Prins Thomas pred dobrimi desetimi leti osnoval založbo Full Pupp, specializirano za lokalne norveške izdaje, vendar je plošča Square One tako kot nekaj preteklih samostojnih izdaj obeh njenih avtorjev izšla pod okriljem neodvisne norveške založbe Smalltown Supersound, pri kateri so zatočišče našli na primer še prej omenjeni Biosphere, Lindstrøm, zasedba Jaga Jazzist, pa tudi Neneh Cherry. Smalltown Supersound (z dvema žanrskima odvodoma Smalltown Superjazzz in Smalltown Supernoise ter knjižnim izdajam namenjenim Smalltown Superbooks) je v drugi polovici devetdesetih let preteklega stoletja ustanovil Joakim Haugland, ki je sicer dejaven tudi kot menedžer, organizator koncertov, producent in didžej.

Po pričevanju zgodovinskih virov sta se pred dvema desetletjema Prins Thomas in Torske že zaprla skupaj med štiri stene studia v Bergnu na jugozahodu Norveške, kjer prebiva slednji, vendar je bil rezultat te snemalne seanse zgolj neposrečen, popačen posnetek. Pred dvema letoma pa sta se znova zapahnila v studio Taakeheimen v norveški prestolnici, kjer sta med predajanjem jammanju posnela pričujočo ploščo, ki je torej ustvarjena v realnem času. Square One tako prinaša nabor osmih skladb, ki nimajo vnaprej zastavljene forme in jih tako zaznamuje predvsem spontanost. Narava norveškega novega disca z njegovimi številnimi izpeljankami je predvsem dvoredna – hkratno futuristična in nostalgična, hkratno plesna in kontemplativna ter prav tako ustvarjena na elektronskih napravah in oziroma ali povsem klasičnih instrumentih. In to vse drži tudi za skupni izdelek Bjørna Torskeja in Prinsa Thomasa, saj sta oba v vsakokratnem nasnemavanju v roke vzela tudi stare dobre instrumente. Nato pa sta se leto dni pozneje s temi posnetki odpravila še v studio Malabar, ki je prav tako v Oslu, kjer je plošča prek miksanja, ki je tudi potekalo v živo, dobila svojo končno obliko.

Album Square One, ki sta ga torej ustvarila glasbenika, naklonjena čudaški strani disca, je v najavi opisan kot disco vzporednega sveta. In kot sta sama dejala, sta ga posnela izključno zaradi lastnega ugodja. Zato se ne gre čuditi temu, da gre za še en nekoliko ekscentričen, vendar za poslušanje skrajno nezahteven izdelek, ki ga poganjajo ne prav izrazite in zasanjano razvlečene melodije ter bogate teksture, kar ga močno umešča v tabor nostalgičnega koketiranja z na nemških tleh v 70. letih preteklega stoletja vzniklim krautrockom oziroma kosmische, kar je kdaj bolj kdaj manj prisotno pri siceršnjih izdelkih novodobnega disca. V ospredju je predvsem sproščena narava nastajanja skladb, ki niso rezultat drobnjakarske produkcije - odlikuje jih prav njihova spontanost, zaradi česar lahko album deluje tudi ne povsem dokončan oziroma mu to pač daje značaj dela v nastajanju. Tako rekoč ročni izdelek dveh vrlih, vendar nikoli preresnih nordijskih zvočnih mistikov, primeren tako za kozmično poživljanje kot tuzemsko izpreganje.