Ob prihodu v njihov studio sem med razvozlavanjem svojega mikrofonskega kabla enega izmed članov bežno pobaral: "Ti, kaj pa ste dali na plato?".

"Mah, stari. Vsega po malem ‘maš gor. V glavnem se rapa o 'gandži', imaš pa tudi čustva gor, saj veš, kako je," je bil samozavesten glasbenik.

Kmalu je bilo jasno, da je prvemu vsebinskemu sklopu dejansko namenjena velika večina verzov, medtem ko so čustva v resnici pomenila, da je tudi druga polovica predana isti tematiki kot tista prva, le da je zdaj podana v precej bolj umirjenem, torej v nežnejšem in bolj ljubečem slogu.

Pri Stray Trainu dilem ni. Tu je filozofiranje odveč. To je hard-rock, tak pošten in starošolski. Tudi njihov drugi album je kreposten, udaren in še prej zelo sproščen. Zvok je dovolj globok, pogosto se za gibsonkami in fender’cami zelo zvedavo pojavljajo dodatna tolkala.
Skladba No Easy se lahko vrti med mestno navigacijo, medtem ko je My Baby’s Ride za bolj večerno, slovesno čaščenje bonjovinizmov. Čvrsti frazi, na katerih temeljita pesmi Days Gone in Electified, sta nekako guns'n'rosesovski. Zabavna se mi zdi posvetilna Emona.

Ljubljanski bend Stray Train si zaradi tega stilsko konservativno zasnovanega albuma prepoznavnosti načeloma ne bo pridobil. Verjamem pa, da ga ne boste pozabili po tem, ko ga boste videli na odru.

Za čuda se mi je pred časom zgodilo prav to. So navdušujoče prožna in na neki poseben način še kar sodobna nastopaška ekipa. Medtem ko je pevec Luka Lamut edini slovenski rocker, ki ga ne zateguje imenitnost lastne biti. Vse druge karikature iz tega domačega poklicnega razreda se naj kar povabijo na zelo koristno učno uro. Ne bi bilo prav, če bi Stray Train ostali premalo slavni.

Kazalec in sredinec v V-izteg ter Blues From Hell v vsakega bencinarja, pa gas.

Matjaž Ambrožič
@matjazambrozic