Naše telovadno gibanje v okviru Sokolskih društev se je namreč začelo že na prelomu let 1862-1863 in smo torej lani prekoračili stopetdesetletnico, medtem ko je "najpomembnejša postranska stvar na svetu" ravno v tem času pred dvema letoma pri nas slavila svoj stoti jubilej.
Takrat se je oglasil tudi spomin na nedeljo, 7. maja 1911, ko so si Ljubljančani lahko ogledali prvo nogometno tekmo, ki je imela povrhu še mednarodni značaj.
Veselje do okroglega usnja
Nogomet je zelo star šport. Pravijo, da so ga v nekih osnovnih oblikah poznali že stari Rimljani. Njihove legije naj bi ga zanesle tudi na britanski otok, kjer se je še najbolj udomačil od vseh evropskih narodov. V srednjem veku so se z njim ukvarjali tudi Italijani, Nemci in Francozi. Nemci so imeli denimo leta 1911 v svoji zvezi kar 35.000 nogometašev.
V avstro-ogrski državi so bili močni nogometni klubi na Dunaju, v Budimpešti in Pragi. Čeprav so bili "avstrijski" narodi združeni pod istim cesarjem in kraljem, pa v tem pogledu med njimi ni bilo povezave. Še huje: češki nogometaši so dosegli, da so se klubi snovali po narodnostnem načelu, saj sami niso hoteli nastopati pod praporom avstrijske države. Slovenci pa s tem nismo imeli težav, saj se je pri nas nogomet uveljavil šele v prvem desetletju novega, dvajsetega stoletja.
Prvenstvo nemških sodeželanov
V Ljubljani so bili z nogometom najprej seznanjeni nemški prebivalci, ki so imeli tesnejše stike s svojimi rojaki zunaj dežele Kranjske. Leta 1898 so si tako tudi sami omislili nogometni klub. Igrišče zanj so si izbrali za Bežigradom.
Ker domačih moštev ni bilo, so tamkaj priredili tudi nekaj tekem z nemškimi klubi iz Celja, Gradca itd. Kakih zmag menda niso dosegli, uspelo pa jim je navdušiti domačo, nemško, mladino, ki je zahajala v vse tri narodnostno mešane srednješolske zavode - obe državni gimnaziji in realko.
Zdrav duh v zdravem telesu
Bivalne razmere v starih, trdno grajenih hišah z debelimi zidovi so bile ponekod povsem neprimerne. Podeželski dijaki so v mestu večinoma stanovali kot podnajemniki pri raznih gospodinjah, ki so poleg sobe poskrbele še za njihovo prehrano. V majhnih zatohlih izbah je marsikdo staknil jetiko in si tako skrajšal življenjsko pot.
Vodstva šol so prav dobro vedela za tovrstne težave svojih dijakov, zato so precejšnjo pozornost posvečala tudi njihovi telesni vzgoji. Nenazadnje so le poznala učinkovitost starega latinskega pregovora, ki nas prepričuje: "Mens sana in corpore sano" - "Zdrav duh v zdravem telesu".

O prizadevanjih na telovadnem področju so ravnatelji vsako leto namenili nekaj prostora tudi v svojih tiskanih poročilih. Iz teh lahko povzamemo, da so imeli učenci priložnost za sprehode med posameznimi učnimi urami, da so se lahko kopali v mestnem kopališču, pozimi pa drsali na mestnem drsališču. Ob ugodnem vremenu so jih odpeljali v park Tivoli, kjer so se igrali na travniku ob Lattermanovem drevoredu. Manjši učenci so izvajali večinoma gibalne vaje, večji pa so balinali in igrali kroket. Prirejali so tudi izlete v bližnjo ali daljno okolico. Tako je bilo vse do konca leta 1906. Potem pa je tudi na tem področju prišlo do velike spremembe.
Pričevanje Rudolfa Kropivnika
Starih in že nekoliko dolgočasnih telovadnih ur se je spominjal tudi Rudolf Kropivnik, eden izmed dijakov I. državne gimnazije, ki je o tisti dobi svojega življenja zapisal: "Bili smo študentki v prvih početkih naše latinske kariere, vezani na stroga disciplinarna pravila in še strožje besede in lineacije naših konservativnih očetov. "Sport" je obstojal le pri obligatnih šolskih igrah pod nadzorstvom profesorja. Igralo se je 'balin' in 'croqet'."
Zato je bil tudi on vesel, ko se je kot gimnazijski nižješolec srečal z na Slovenskem povsem novo športno panogo - brcanjem okroglega usnja, ki so mu tedaj vsi rekli še "football", pri nas pa so zanjo kaj kmalu našli posebno ime - nogomet.
Čudo, imenovano "žoga"
"Nekega dne," pripoveduje Koprivnik dalje, "smo nadebudni prvošolci prišli na igrišče z našimi kladvi in kroglami za 'croquet' in glej sredi travnika se je vrtelo in skakalo nekaj naših kolegov z nemškega oddelka gimnazije. Od enega do drugega pa so brcali z nogami debelo kroglo. In kadar je padla v lužo, je poškropila nerodne "brcače" in na njej so se poznale lise liki kontinenti naše oble. Oj, čudo čudovito!

Pustili smo 'croquet' in šli opazovat. Iz česa neki je? Iz železa ni. Napihnjeno usnje? Ne more biti - "Duša je notri," pravi nekdo. - Torej kot človek: duša in telo! Vedno bližje smo se primikali in polagoma pričeli 'kibicirati'.

Kmalu smo tudi mi vedeli, kako se igra s to čudno žogo. Po dolgem moledovanju smo zlomili konservativnost slavne tradicije in dobili tudi pri šolskih igrah toliko zaželjeno žogo."
Z nogometom so se v tistem času seznanili tudi dijaki realke, ki so igrali na zaprtem dvorišču ob svoji šoli. Ti so si ustanovili že tudi prvo moštvo, ki so ga sestavljali Slovenci in Nemci. Takrat so igrali še v okrnjeni postavi šestih ali sedmih članov ekipe. Spomladi 1907 se je "brcalo že vse prek", kot pravi Rudolf Kropivnik. A šolsko leto se je počasi končalo. Vendar se mladeniči niso pustili ustaviti, zato so poleti, nadaljuje Kropivnik, "suvali s travo nabasano rutico, jeseni dozorel kostanj, pa tudi kamne, tenis žoge in bog ve kaj še …"
Nogometna mrzlica
Navdušenje nad nogometom se je v naslednjih letih močno razširilo tudi v drugi državni gimnaziji. Šolsko poročilo Izvestje II. državne gimnazije za leto 1907/08 zato izpričuje tudi tole: "Prav posebno živahnost pa so letos razvili dijaki višjih razredov: pričenši z majnikom je bilo nožno žogo (football) vsak teden 6-8 ur približno 30 dijakov. Igrali so po angleških pravilih, uspeh vežbanja je bil jako povoljen, kakor so pokazale tekme z učenci c. kr. I. drž. gimnazije." Podobno piše tudi naslednje leto. V šolskem letu 1909/10 pa izpričuje že znaten številčen napredek: "Vsi footbalisti so bili razdeljeni v 5 moštev po 12 igralcev, skupno 60 igralcev in 2 sodnika. Pričelo se je igrati 14. aprila in se je igralo vsak teden po 13 ur, in sicer ob torkih in četrtkih od 6.-8., ob sredah in četrtkih od 2.-4., ob sobotah od 2.-5. Ob nedeljah so se vršile skupne igre in tekme z igralci I. državne gimnazije."
Za šolsko leto 1910/11, ki je najpomembnejše za začetek javnega slovenskega nogometa, pa poročilo navaja še večje število šolskih nogometašev na II. državni gimnaziji, ki je domovala na Poljanski cesti v Ljubljani: "Footballisti so bili skupno z učenci I. državne gimnazije razdeljeni v več moštev. Te igre se je udeleževalo nad 80 učencev naše gimnazije. Igrali so ob ugodnem vremenu ob torkih, sredah, četrtkih in sobotah od dveh do šestih oz. sedmih."

Priljubljenost narašča
Vežbanje kar štirikrat na teden po štiri ali pet ur - to je moralo dati neke rezultate. Posebno še, ker so se s podobnim nogometnim napredkom ponašala tudi letna poročila I. državne gimnazije in realke - le da so bila ta napisana v nemščini. Prva državna se denimo za leto 1910/11 pohvali (prevedeno): "Največje priljubljenosti pa je bila deležna nogometna igra, za katero je odlično priložnost ponujalo veliko ravno igrišče. Ekipa, ki so jo sestavljali najboljši igralci tukajšnjih srednjih šol, je vsak igralni dan pridno vadila od 5. do 7. ure. Ta čas je bila travnata površina na voljo izključno nogometašem. Zraven je vneto igral tudi podmladek."
V letih med 1907 in 1911 je tako nogomet prevzel večino dijakov vseh treh vodilnih srednješolskih zavodov v Ljubljani: obeh državnih gimnazij in realke. Tako so lahko sestavljali različna moštva in tekmovali med sabo, bodisi v okviru enega samega razreda, letnika ali šole, pa tudi med šolami ali narodnostno: med Slovenci in Nemci.
Na svojo pot
Mladeniči pa se z nogometom niso ukvarjali le v sklopu šolskega pouka, ampak so razmišljali o ustanovitvi reprezentančnega moštva, ki bi zastopalo srednješolsko dijaštvo tudi navzven, zunaj "učilnih zidanih". Poskusov je bilo več, a kaj ko stvari niso bile tako enostavne. Zataknilo se je lahko že tudi pri nakupu žoge. "Po 30 vinarjev na mesec smo "prištedili" pri sladkorčkih in zvezkih, da si na pomlad kupimo zaželjeno 'bunko'," je o njihovi prvi žogi povedal Kropivnik. Tedaj so imeli namreč na prvi državni gimnaziji že nekakšen klub, ki se je uril ločeno od budnih profesorskih oči.
Kropivnik, tedaj že opremljen z doktorskim nazivom, je leta 1926 razkril njihova imena: "Mislim, da lahko zagrešim indiskretnost in imenoma navedem umrle in živeče člane te bratovščine, da ostanejo ohranjena v analih slovenskega nogometa. Organizator in idejni inicijator je bil E. Betteto, drugi pa Iv. Levec, Vidmar Joža, Kropivnik Rudolf, Bergant Kmet Stanko, Vrhovec Tone, Klimek Vlado in morda še eden ali drugi, katerega ime mi je že ušlo iz spomina. Seje so se vršile pozimi na zasneženem drsališču, kjer je kepanje tvorilo zimski training." Mladi nogometaši iz prve državne gimnazije so na pomlad želeli javnost obvestiti o ustanovitvi samostojnega nogometnega kluba, ko je nekaj dogodkov preprečilo njihov prvotni načrt.
Vmes poseže mladi Stanko Bloudek
Za javno predstavitev, torej tekmo, bi gimnazijci morali biti uradno organizirani v klub ali društvo, za kar pa bi zaradi mladoletnosti potrebovali privoljenje šolskih oblasti. To pa bi jih spet postavilo pod nadzor njihovih profesorjev. Njihovo zagato je začasno rešil mladi študent, poznejši znani slovenski inženir, konstruktor letal, snovalec skakalnice v Planici in še kaj, Stanko Bloudek.
Ta je leta 1908 končal šolanje na ljubljanski gimnaziji in se podal na študij umetnosti v Prago. Izbrana usmeritev pa mu ni ustrezala, zato je večji del letnika preživel doma in se jeseni 1909 spet podal v Prago, tokrat na študij tehnike, kjer je imel več uspeha. Bloudek je bil tudi navdušen za nogomet in je osnoval zunajšolski klub, v katerega je sprejel tudi mlade nadebudne gimnazijske dijake. "Domenili smo se z njim in kompletno prestopili proti vstopnini ene krone k njemu. Vstopnino je razumljivo plačal naš mladi prejšnji klub," poudarja v svojih spominih Rudolf Kropivnik. Bloudek je kmalu pridobil še nove moči iz prve državne gimnazije in realke: Hitija, Jankoviča, Koblerja, Boltesarja, Vadnala, Lozeja … Ta klub si je pozneje nadel ime Hermes.
Skromnost je lepa čednost
Razmere, v katerih je delovalo to mlado nogometno moštvo, so bile izredno posrečene. Kropivnik pravi: "Danes že naraščaj ne more izhajati brez mreže in garderobe. Mi smo bili mnogo ponižnejši. Obleka je bila gol, iztegnjene roke prečka. In lokal? Travnik. Pozneje, ko je klub dobil naziv Hermes, si je umislil dva droga z zgoraj napeto vrvico. Lokal in garderoba sta bila za "buffetom", tam, kjer je bil v bližini prostor, zaznamovan z najnižjo matematično označbo - dvema ničlama. Da, taki so bili početki 'footballa' pri nas."
Mladi Hermes je sprva premogel le enovito postavo. Kropivnik pravi: "Eno samo moštvo je imel "Hermes" in vsak igralec je bil tako rekoč edini svoje 'branže'." Pozneje so se jim pridružili še nekateri mladeniči zunaj dijaškega okolja. Nogomet so namreč začeli igrati tudi fantje po ljubljanskih predmestjih - v Šiški, na Prulah, v Šempetru. Nekateri od zadnjih so se pridružili tudi Hermesu.
Ljubljanski nogometaši so sprva igrali na zelo ozkem prostorčku v Tivoliju. Zato navadno niti niso nastopali v postavi enajstih igralcev, kot so zahtevala pravila. Po prizadevanjih profesorja dr. Josipa Tominška pa so končno dosegli razširitev igrišča na obseg 110 × 75 metrov, kar je omogočalo igranje celotne ekipe z enajstimi člani.
Godni za javni nastop
Prizadevni Stanko Bloudek, ki je v Pragi marljivo študiral tehniko, je Hermesovim mladeničem prinesel tudi prve prave nogometne čevlje in jim dal tudi predlog za enotna oblačila - drese. Zgledoval se je po čeških vzorcih in naprosil svojo mater, da je sešila lepe srajce v belo-rdeči kombinaciji, obogatene z rdečo zvezdo. Mati Minka Bloudek je vzela kar nekaj belih domačih rjuh in balo rdečega blaga, hlačice pa so bile tudi bele barve.

Tako! Vadbe je bilo dovolj, zunanja podoba mladega moštva docela urejena in napočil je čas, da se slovenski Hermes - ime je povzeto po grškem božanstvu - prvič predstavi širši ljubljanski, slovenski in morda celo mednarodni javnosti.
Fantje so se odločili za kar velik podvig. Ker doma v Ljubljani niso imeli vzporednega društva, s katerim bi se pomerili na igrišču, so se obrnili na tržaški dijaški klub Studentesca sportiva. Tržačani so sprejeli ljubljanski izziv in določen je bil dan tekme - v nedeljo, 7. maja 1911.
Za Ljubljano nekaj novega
Domača dnevnika, Slovenski Narod in Jutro, sta se posebej potrudila, da bi njuni bralci z zanimanjem sprejeli prvo nogometno tekmo v Ljubljani. Mnogim meščanom je bil namreč ta šport še povsem neznan. Zato je Jutro predstavilo tudi pravila igre, oba dnevnika pa tudi imena tekmovalcev. Jutro je celo objavilo skico s položaji posameznih igralcev.
Narod pa je še zapisal: "Akotudi je ljubljansko občinstvo kazalo že lani mnogo zanimanja za football – šport, pričakovati je pri nedeljski tekmi še večjega obiska, ker je to prvič, da obišče Ljubljano kak tuj klub. Zato opozarjamo na tekmo tudi naše amateur-fotografe. Vsem gledalcem pa naj velja prošnja, da naj ne hodijo v igrišče in se sploh podvržejo naredbam rediteljev, katere znači beli trak z rdečo zvezdo. Tekma, ki se prične točno ob treh, traja sto minut, tako da bo končana kmalu po pol 5. Čas je tako ugoden, da naj nihče ne zamudi prilike prisostvovati tekmi, kjer se bodo prvič merile slovenske moči s tujimi."
Kdo je predstavljal Ljubljano?
Kdo je včeraj zvečer, 11. maja 2013, predstavljal ljubljanski nogomet na 11. državnem prvenstvu v Mariboru, kjer so gostje morali kloniti pred domačini, ljubiteljem slovenskega nogometa verjetno ni neznano. Le malokdo pa ve, kdo je Ljubljano zastopal tistega davnega leta 1911.
Pa jih poglejmo, mlade junake - za Ljubljano so tiste nedelje tekmovali: vratar Joža Dolenc, branilca Fran Jankovič in Vlado Kobler, krilci Ivan Kušar, Vinko Hiti in Edvard Dolenc ter napadalci Evgen Betetto, Franc Bremec, Karl Valašek, Viktor Lavrenčak in Adolf Vadnal. Zadnja dva sta bila dijaka druge državne gimnazije; Hiti, Kobler in Valašek iz prve; Kušar,Bremec in oba Dolenca pa z realke. Nekateri so bili doma iz Ljubljane, drugi iz ostalih delov Kranjske, Valašek pa je bil Čeh iz Trutnova, na severu te dežele.
Tržačani so proti Ljubljančanom zbrali ekipo, ki so jo sestavljali dijaki tamkajšnjih gimnazije in realke. Med njimi je bil le eden slovenskega rodu, vsii drugi pa Nemci in Italijani. V Ljubljano naj bi dopotovali z brzovlakom ob 11.30 dopoldne.
Pravljična nedelja sedmega maja
Kot so napovedali časopisi, so se Tržačani v Ljubljano pripeljali v nedeljo, 7. maja, ob pol dvanajstih dopoldne. Na kolodvoru so jih sprejeli ljubljanski dijaki in jih pospremili v mesto. Tekma je potekala v Tivoliju na travniku ob Lattermanovem drevoredu.
"Spopad" med Ljubljančani in Tržačani je bil napovedan ob treh popoldne in že pred to uro se je prostor pred igriščem popolnoma napolnil. Dogodku je prisostvovalo od 2.500 do 3.000 ljudi. Kot očitek organizatorjem so pozneje navedli dejstvo, da v prvi vrsti ni bilo stolov za dame. Igralci so najprej naredili skupinski fotografski posnetek, potem pa se vrgli v skoraj dveurni športni boj.
In goli so padali
Oba kluba, ljubljanski in tržaški, sta bila precej izenačena, zato je prvi polčas minil brez zadetka. V drugem polčasu so se ojunačili Ljubljančani in v 9. minuti dali prvi gol. Igra se je zdaj pospešila in v 15. minuti je sledil gol v korist Tržačanov, ki pa so ga dali kar Ljubljančani sami, saj so v nespretnosti zadeli lastna vrata. Nato so šli v napad Tržačani in v 28. minuti je padel gol v njihovo korist. Potem pa so se potrudili še Ljubljančani in v 40. minuti je bilo že 2:2.
Tako je bil rezultat izenačen, nato pa je sledil zaplet. Jutro piše: "Par minut pred koncem pa je ujel naš golman žogo, nasprotniki so leteli nanj in on se je hotel z njimi poigrati, zato je krogljo za trenutek pridržal v roki. To stvar je sodnik kaznoval z desetmetrovko, kar je vzbudilo splošno nezadovoljnost in so se slišali žvižgi. Sodnik je diktiral desetmetrovko, iz česar je bil gol, na kar je sodnik odpiskal. Množica se je vsula čez travnik na sredo, kjer je sodnik po pojasnilu preklical desetmetrovko in zadnji gol. Ljudstvo se je na to zadovoljno razšlo."
Narod pa o zapletu pojasnjuje: "V zadnji minuti diktira sodnik kazenski sunk z daljave 11 metrov proti Ljubljani, ker je vratar prepozno oddal ujeto žogo, ker pa je za tak prestopek 11-metrovka sploh nedopustljiva kazen, je sodnik na podlagi dobljenih informacij zadnji tržaški gol razveljavil …" Tekmo je sodil profesor Maks Machr iz Trsta, ki je bil obenem tudi vodja tržaškega moštva.
Graja in pohvale
Izenačeni rezultat je bil kar dobra krstna predstavitev ljubljanskih nogometašev. Jutro je zapisalo: "Z uspehom smo lahko zadovoljni. Nekateri igralci tržaškega moštva so pokazali posebne zmožnosti, ki so jih naši vsled premale trenaže le z naporom premagali. Igra je bila cel čas zanimiva vkljub temu, le da je bila tu in tam nekoliko prepočasna. V splošnem pa moremo reči, da se bo iz našega mladega moštva razvilo moštvo, ki bo lahko priborilo v Ljubljani in drugod lepih zmag … Zanimanje za igro je bilo tako, da kaže, da je nogometni igri v Ljubljani bodočnost zagotovljena. Želimo, da bi se čim najlepše razvijala in da bi našla dovolj podpornikov."
S spodbudnimi besedami pa je nogometaše počastil tudi Slovenski Narod, ki je ob koncu opisa tekme zapisal: "Videti je, da se je tudi pri nas nogomet dobro vpeljal in le želimo, da se v kratkem osnuje poleg dijaških footballistov še samostojen nogometni klub iz sredine meščanov."
Niso se fotografirali zaman
Slovenski dnevniki so leta 1911 izhajali še brez slikovnega gradiva. K sreči je ravno nekaj mesecev pred prvo javno nogometno tekmo v Ljubljani tamkaj začel izhajati Slovenski Ilustrovani Tednik. Najprej ga je izdajal poseben konzorcij, potem pa odkupil učitelj Anton Pesek. Nogometna tekma je bila odlična priložnost, da se novi ilustrirani list pokaže v pravi luči. In tako je Pesek že 12. maja, pet dni po tekmi, v 12. številki objavil kar dve fotografiji iz Tivolija. Prikazujeta skupinsko fotografijo obeh moštev in tekmo na tivolskem travniku.
Pesek pa je še zapisal: "Šport smo Slovenci doslej precej zanemarjali. Drugi narodi goje že dobrih deset let nogometno igro, o kateri se je doslej pri nas slišalo malo ali pa nič. V zadnjem času se je jelo v tem oziru obračati na bolje. Srednješolsko dijaštvo je tisto, ki se je predvsem začelo zanimati za ta lepi šport In tako smo dočakali v nedeljo, 7. t. m., prvo javno nogometno tekmo med ljubljanskim in tržaškim srednješolskim moštvom. Zanimanje za tekmo je bilo med ljubljanski občinstvom nepričakovano veliko; gledat jo je prišlo do 3000 ljudi. Uspeh tekme - 2:2 - je pokazal, da sta si obe moštvi precej enaki. Tržačani so igrali bolj temperamentno, Ljubljančani pa bolj elegantno in premišljeno."
Svojevrsten piskerček slovenskim časopisom pa je pristavil tudi dr. Lovrenc Požar, ravnatelj prve državne gimnazije, ki je to nogometno tekmo "vključil" kar v svoj program in v letnem poročilu tega zavoda, pisanem v nemščini, dodal: "Sedmega maja je moštvo tržaških šolarjev pod vodstvom profesorja Maxa Mahra prispelo v Ljubljano, da bi v skladu s pravili odigralo tekmo z ljubljansko ekipo. Tisočglava množica gledalcev je z velikim zanimanjem sledila napeti igri in ekipi spodbujala z živahnim navijanjem. Izid tekme je bil 2:2 …"

Novo moštvo v Ljubljani
Železo je treba kovati, dokler je vroče, so si verjetno mislili nekateri ljubljanski meščani, ki so Narodov nasvet - da naj bi se ustanovil zunajšolski nogometni klub - vzeli resno. Že dober mesec po prvi ljubljanski javni nogometni tekmi so tako bralci Slovenskega Naroda in Jutra lahko prebrali vabilo na ustanovni občni zbor novega Slovenskega "football kluba Sparta". Dogodek je bil napovedan za petek, 9. junija 1911, ob 8. uri zvečer, potekal pa naj bi v zgornjem salonu ljubljanske gostilne Roža.
Poleg tega sta zapisala: "V Ljubljani se snuje football klub in se s tem opozarjajo dotični gospodje, ki se zanimajo za ta šport, da se z ozirom na ugodni čas vežbanja takoj prijavijo pripravljalnemu odboru oziroma direktno g. Jos. Rohrmannu."
Najprej "Sparta" potem pa kar "Ilirija"
Napovedanega dne se je v priljubljenem zbirališču ljubljanskih meščanov na vogalu Židovske steze in Židovske ulice in v neposredni bližini Ljubljanice zbrala vrsta nogometa željnih meščanov. Sestavili so odbor in za predsednika izbrali odvetniškega koncipienta Franca Kandareta. Podpredsednik je postal knjigovodja Josip Rohrmann, ki si je tudi največ prizadeval za ustanovitev tega kluba. Odbor je že meseca junija imel tudi svojo prvo sejo. Ime kluba pa so spremenili. Odtlej se je imenoval – Football klub "Ilirija" v Ljubljani.
Komentator Jutra (katerega urednik je bil pisatelj dr. Ivan Lah, sam tudi odbornik novega nogometnega kluba) je takole napovedal prihodnost Ilirije: "Napredek je zasiguran. In vendar je naloga, ki pripada edinemu slovenskemu football klubu, težka. V prvi vrsti mora premagati težkoče v sebi samem. Training zahteva vztrajnosti in potrpežljivosti - in te dostikrat manjka! Ko se bo pa ojačil navznotraj, mora začeti brezobziren boj in odstraniti predsodke, ki jih ima javnost proti temu športu. Naraščaja iz dijaških vrst bo imel vedno dovolj. Ta ga bo krepko podpiral v njegovem stremljenju - uveljaviti v doglednem času Slovence na polju football športa."

Konkurenti začnejo delo
In kako so to nenavadno druščino sprejeli mladi člani Hermesa. Prisluhnimo Rudolfu Kropivniku: "Nekega dne se je razvedelo, da se snuje nov klub - rival nemara? Res, v kratkem času so se na sosednjem velikem travniku, kjer je danes velesejem, pokazale v nasprotju z belo-rdečimi "Hermezjani", belo-zeleni "Ilirjani". Gledali smo in se smejali. Kaj, to so nogometaši? To je šala. Možje stari preko dvajset, nekateri preko trideset let, z bradami in brki, očali in oženjeni. Kaj, to je konkurenca? In igra! Večkrat sune v zemljo kot v žogo. Za nas umetnike, ki smo znali že o "oksford" vse preveč laično …"
Začetno delovanje novega kluba pa je že po dobrem mesecu opisal tudi komentator Jutra. Meseca julija je namreč že lahko poročal o začetni dejavnosti novih ljubljanskih nogometašev: "To vam je bilo takrat smeha. 'Taki stari osli se bodo podili okrog!' S temi besedami je pozdravila slovenska javnost ta kader nekaterih odločnih in energičnih ljudi, ki so pričeli trenirati ne oziraje se na pikre in puhle opazke teh ali onih. In danes je že veselje pogledati, kako lepo so v kratkem času napredovali posamezni člani v trainingu."
Skupaj zmagam naproti
Ljubljanski Ilirijani so se torej dobro pripravljali za svojo novo dejavnost. Kropivnik se spominja: "Ni samo znanje "stoperjev" in drugih umetnosti, kar tvori podlago sportu, temveč predvsem denar. In mi smo bili skoro brez njega. Oni pa so imeli krasen prostor, vedno nove žoge in drese, celo prave čevlje, kot smo jih videli v knjigi "Der Fussball", in kmalu tudi prava vrata. Vleklo nas je tja k belo-zelenim in sklenili smo prijateljstvo …"
Ljubljanska kluba Hermes in Ilirija sta dejansko nekaj časa še nastopala ločeno, potem pa je že v letu 1911 prevladala misel o združitvi. Hermes je tako od starih ljubljanskih "juncev" dobil potrebna sredstva za svoje delovanje, Ilirijo pa je na ta način okrepilo dobrih trideset mladeničev, ki so že junija lahko predstavili kar tri Hermesove ekipe, prvenstveno in dve rezervni. V letu 1911 so tako lahko gostovali še v Trstu, Gorici in Kranju, se pomerili s hrvaško Concordio, enim najboljših klubov v državi, in še bi lahko naštevali.
Nogomet pa je kmalu izpodrinil tudi različne športne igre, ki so jih doslej igrali dijaki v srednješolskih zavodih na ozemlju, poseljenim s slovenskim prebivalstvom. Enako kot med dijaki pa je postal priljubljen tudi med drugimi meščani in celo med vojaštvom, ki je službovalo v naših krajih. Razširil pa se je tudi na deželo. Mladeniško moštvo so tako denimo imeli tudi na Dovjem ob vznožju sivega očaka Triglava.
Združeni veselo naprej
Ljubljanski nogometaši so pred prvo svetovno vojno tako skupno delovali pod imenom Ilirija. Tekmovali so s sosednjimi društvi na jugu monarhije, pa tudi s češko Slavijo, enim najelitnejših evropskih nogometnih klubov tedanjega časa. Tik pred vojno pa se je v Ljubljani pojavil nov nogometni klub – Slovan.
Ilirija je vse do leta 1914 delovala le kot nogometno moštvo (football klub), po prvi svetovni vojni pa je razširila dejavnost in se preimenovala v športno društvo. To je ob svoji petnajstletnici leta 1926 premoglo že sedem "agilnih sekcij", kot so zapisali. Člani Ilirije in tudi na novo povabljene članice (!) so se tako poleg nogometa ukvarjali(e) tudi z lahko atletiko, rokometom, lawn-tenisom, plavanjem in drsanjem. Razmišljali so celo o zrakoplovstvu. Ilirija je postala vodilno športno društvo na Slovenskem in eno najboljših v takratni Jugoslaviji. Leta 1926 je nogometni branilec Hugo Beltram, veteran še iz časa dijaškega nogometnega Hermesa odigral že svojo dvestoto tekmo pod belo-zelenim praporom ljubljanske Ilirije.
Belo-rdeča barva mladih nogometašev je tako prerasla v belo-zeleno, a to ne zmanjšuje pomena nadebudnih fantičev, ki so se pri nas prvi zavzeli za ta plemeniti šport. Iz male, a krepke sadike, ki so jo še za časa Avstro-Ogrske zasejali srednješolski mladeniči v Ljubljani, je tako zraslo mogočno drevo, ki je ponosno razširilo svoje veje. Ilirija namreč obstaja še dandanes.
Srečna mladost in srečno drevo, ki je pognalo tako globoke korenine in rodilo tako bogate in obilne sadove.